Ključna točka interesov Združenega kraljestva in ZDA pri vprašanju suverenosti arhipelaga Chagos je pomembna vojaška baza na največjem in najjužnejšem izmed približno tisoč otokov (nekaterih komaj večjih od čeri), ki leži približno 1900 kilometrov južno od Indije in 2400 kilometrov vzhodno od Madagaskarja. Kompleks je uradno skupna britansko-ameriška baza, vendar je v praksi britanski kontingent minimalen.
Ben Judah, nekdanji asistent britanskega zunanjega ministra Davida Lammyja, ki je sodeloval pri pogajanjih o sporazumu med Mavricijem in Združenim kraljestvom, je za britanski časnik The Times opisal britansko perspektivo dogovora. Kot je zapisal Judah, je na britansko vlado za sprejetje sporazuma najbolj pritiskal prav Washington, kar se je dogajalo predvsem v času administracije predsednika Joeja Bidna.
Kot je zapisal Judah, ga je Kurt Campbell, namestnik zunanjega ministra ZDA, ob nekem obisku poklical na stran in dejal: »Edini način, da Združeno kraljestvo dejansko škoduje Združenim državam, bi bil, če dogovora ne sklene.« Campbell je bil v Bidnovi administraciji arhitekt ameriške zunanje politike v vzhodni Aziji in znan geopolitični jastreb glede odnosov s Kitajsko.
Kakšen je sporazum med Londonom in Mavricijem?
Glede na dogovor bi Mavricij predvidoma že letos prevzel suverenost nad otočjem Chagos. Združeno kraljestvo bo obdržalo pravico do izvajanja oblasti nad vojaško bazo Diego Garcia za začetno obdobje 99-letnega najema, z možnostjo podaljšanja za dodatnih 40 let. Za najem bo London Mavriciju letno plačeval približno 100 milijonov britanskih funtov (približno 120 milijonov evrov po trenutnem tečaju). Mavricij pa bo lahko na okoliške otoke ponovno naselil prebivalce, ki so bili od tam izgnani pred več kot pol stoletja.
Diego Garcia bo ostal pod popolnim nadzorom Združenega kraljestva in ZDA, okoli otoka pa bo vzpostavljeno 40 kilometrov široko območje, kjer bosta državi nadzorovali elektromagnetne oddajnike. V praksi to pomeni prepoved postavitve baznih postaj za mobilna omrežja. Mavricij prav tako brez soglasja Združenega kraljestva ne bo smel dovoliti uporabe okoliških otokov drugim državam.
Sporazum torej prenaša suverenost nad otočjem Chagos, a hkrati zagotavlja nespremenjene pogoje za delovanje de facto ameriške vojaške baze Diego Garcia vse do druge polovice 22. stoletja.
Zakaj si je britanska vlada prizadevala za predajo?
Judah je prepričan, da je označevanje otočja Chagos za britansko čezmorsko ozemlje – podobno kot so Falklandski otoki ali Bermudi – povsem napačno. Dejansko gre za otočje, kjer se na enem atolu nahaja ogromna ameriška vojaška baza z minimalnim kontingentom britanskih vojakov. Na celotnem otočju ni civilistov ali stalnih prebivalcev.
Uradno ime otočja Chagos je Britansko ozemlje v Indijskem oceanu, sestavlja pa ga sedem atolov z okoli tisoč manjšimi otočki. Leta 1965 je London te otoke izločil iz svoje takratne kolonije Mavricij. To se je zgodilo na pobudo ZDA, ki so na atolu Diego Garcia želele vzpostaviti vojaško bazo. Takrat je bilo že jasno, da bo Mavricij v kratkem pridobil samostojnost, kar se je tri leta pozneje tudi zgodilo.
Pred izgradnjo vojaške baze so britanske oblasti z otočja – deloma prostovoljno, deloma prisilno – izselile tamkajšnje prebivalce. Točno število izseljenih ni znano, šlo pa je za vsaj tisoč ljudi, ki so se nato znašli ne le na Mavriciju, temveč tudi na sosednjih Sejšelih.
Mavricij je od osemdesetih let naprej izpodbijal britansko oblast nad Chagosom in vložil več tožb pred mednarodnimi institucijami. Meddržavno sodišče v Haagu je leta 2019 izdalo takrat še pravno nezavezujoče mnenje v prid Mavriciju, pozneje pa je podobno odločilo tudi Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo.
Tako britanska vlada kot ameriško zunanje ministrstvo sta se zavedala, da bo nadaljevanje sodnih postopkov neizogibno vodilo do pravno zavezujoče sodbe, s katero bi bila britanska suverenost nad Chagosom označena za kršitev mednarodnega prava.
London se je zato leta 2022 z Mavricijem začel pogajati o prenosu suverenosti. Kot pravi Judah, je cilj sporazuma »vse spremeniti, zato da bi vse ostalo enako«. Lani sklenjeni dogovor je to tudi omogočil, saj ohranja vojaško bazo Diego Garcia in Mavriciju preprečuje, da bi na okoliških otočjih dovolil gradnjo vojaških baz drugih držav – predvsem Kitajske, ki bi lahko predstavljala grožnjo ameriškim silam. Poleg tega je London s tem ohranil svojo vlogo v oporišču, ki ima ključno funkcijo pri ameriški obveščevalni dejavnosti.
Kaj je Diego Garcia?
Diego Garcia pogosto opisujejo kot eno najpomembnejših ameriških vojaških baz na območju Južne Azije in Indijskega oceana. Na njej je stalno nameščenih okoli 1500 ameriških vojakov in vsaj še enkrat toliko civilnih pogodbenikov, ki skrbijo za vzdrževanje vojaške opreme in obveščevalne dejavnosti. Britanski kontingent obsega le okoli 40 pripadnikov.
Letališče ima več kot 3600 metrov dolgo vzletno-pristajalno stezo, ki je primerna tudi za največja bombniška, transportna in izvidniška letala ameriških zračnih sil. Posebnost baze je infrastruktura za vzdrževanje strateških bombnikov B-2 (t. i. stealth bombnikov), ki so zaradi radarske neopaznosti ključni za napade na cilje z močno protizračno obrambo, kot je na primer Iran. Zaradi izjemno zahtevnega vzdrževanja posebnih premazov, ki vpijajo radarske signale, ta letala operirajo le iz dveh baz v ZDA, ene v Veliki Britaniji in z Diega Garcie.
Poleg letalske baze je tu tudi mornariško oporišče, kjer se lahko zasidrajo vsa ameriška plovila, vključno s podmornicami in letalonosilkami. V bazi je velik logistični center z zalogami streliva, rezervnih delov in druge vojaške opreme. Skladišča goriva lahko sprejmejo 1,3 milijona sodčkov oziroma 180 tisoč ton naftnih derivatov.
Morda najpomembnejša funkcija oporišča Diego Garcia pa je obveščevalna dejavnost. Baza je ključna za ameriški nadzor nad tujimi sateliti in stalno komunikacijo z lastnimi satelitskimi mrežami, ki med drugim sledijo tujim vojaškim ladjam. Tu se nahaja tudi ena izmed štirih glavnih zemeljskih postaj sistema GPS, večina preostalih funkcij pa je seveda tajnih.
Prav nadzor satelitov je bil glavni motiv ZDA za odprtje oporišča na tem atolu. Njegov položaj sredi Indijskega oceana namreč omogoča komunikacijo s sateliti v orbiti takrat, ko so ti na točkah, kjer povezava z zemeljskimi bazami v ZDA ni mogoča. Obveščevalna dejavnost je po besedah Bena Judaha tudi glavni razlog, zakaj si je britanska vlada prizadevala ohraniti svojo vlogo v bazi. Mavricij bi namreč po prevzemu suverenosti podoben sporazum lahko sklenil tudi neposredno z ZDA, s čimer bi London izgubil svoj vpliv.
Geografija in vpliv Kitajske
Ključni zunanji dejavnik pri vprašanju arhipelaga Chagos je potencialna vloga Kitajske. ZDA in Združeno kraljestvo se močno bojita, da bi Mavricij po prevzemu suverenosti nad otočjem – kljub ohranitvi oporišča Diego Garcia – Kitajski dovolil postavitev lastne vojaške baze na katerem izmed številnih okoliških otokov. To bi neposredno ogrozilo varnost in tajnost ameriških obveščevalnih operacij na Diegu Garcii.
Kot navaja Judah, London in Washington vidita Mavricij kot državo, ki bi se v geopolitičnem rivalstvu med Kitajsko in ZDA lahko obrnila na katerokoli stran. Plačila za najem Diega Garcie predstavljajo razmeroma majhen strošek za britansko obrambno ministrstvo, a bi lahko postala precej pomemben del proračuna Mavricija. To bi to otoško državo dolgoročno tesneje vezalo na Združeno kraljestvo in ZDA.
Trump in Iran
Kaj natančno vodi ameriškega predsednika pri nasprotovanju sporazumu in pozivanju britanskega premierja k ohranitvi suverenosti nad Chagosom, ni povsem jasno. Precej verjetno pa je, da je Trump vprašanje vzel pod drobnogled tudi zaradi priprav na morebitni napad na Iran.
Diego Garcia bi lahko služila kot ključna podpora za letalske napade ameriških bombnikov na Iran, vendar je britanska vlada zavrnila izdajo dovoljenja, da bi ameriška letala izvajala napade z ozemlja, ki je pravno gledano pod njihovo suverenostjo. Glavni razlog za to odločitev je večja občutljivost Londona do spoštovanja mednarodnega prava.
Morebitni napadi na Iran, kakršnim smo bili priča sredi lanskega leta, namreč nimajo podlage v mednarodnem pravu. Združeno kraljestvo bi z odobritvijo uporabe svojega ozemlja za takšne namene neposredno kršilo določila Ustanovne listine Združenih narodov. Kot se je pokazalo že večkrat, se ameriški predsednik za te listine ne le ne zmeni, temveč očitno težko razume tudi, da jih namerava upoštevati kdo drug.