Ko je Rusija februarja 2022 začela obsežno invazijo na Ukrajino, je bila Darina stara komaj 21 let. Danes, skoraj pet let pozneje, se še vedno trudi ohraniti občutek normalnosti v mestu, kjer lahko vsak trenutek zazvenijo sirene ali zmanjka elektrike.
»Nekateri tujci mislijo, da se tanki vozijo po Kijevu in da je mesto neposredno na fronti. Drugi gledajo moje objave na družbenih omrežjih in mislijo, da živim povsem običajno življenje, ker hodim v telovadnico, berem knjige in ob koncih tedna hodim ven. Toda moje življenje nikakor ni normalno,« pripoveduje za France 24.
Živi v zgodovinski četrti Podil v Kijevu, v stanovanju iz 19. stoletja, ki ga je skrbno uredila. Obkrožena je s knjigami, glasbenimi ploščami in umetnostjo, saj ji lepota pomaga ohranjati občutek domačnosti.
»Želela sem ga urediti čim lepše, saj je med vojno pomembno, da si obdan z lepoto in stvarmi, ki ti dajejo občutek varnosti in udobja,« pravi.
Toda nevarnost je nenehno prisotna. Pred kratkim je bil v eksploziji poškodovan dom njene prijateljice, ki živi le nekaj ulic stran. Dron je strmoglavil na vrt in eksplodiral, udarni val pa je razbil okna.
»To je bila ulica, za katero so ljudje mislili, da je varna. Vse je že popravila, vendar še vedno povsod najde koščke stekla,« pripoveduje. Nato se pošali: »Iskreno mislim, da je biti steklar trenutno verjetno najbolj donosen poklic v Ukrajini.«
Spi na hodniku, noči preživlja tudi v podzemni železnici
Med pogovorom z novinarkama France 24 se na njenem telefonu oglasi opozorilo o zračnem napadu. Darina pojasni, da rumeno opozorilo pomeni nevarnost napada z droni, rdeče pa možnost raketnega napada.
Sirene se lahko oglasijo kadar koli, podnevi ali ponoči. Darina je zato preizkusila več načinov spanja v stanovanju. Nekaj časa je spala v garderobni sobi, vendar se je med eksplozijo nanjo zrušil del stropa. Poskusila je tudi v kadi, zdaj pa večinoma spi na hodniku, ki velja za najvarnejši prostor v stanovanju.
Včasih noč preživi tudi v podzemni železnici. V omari ima vedno pripravljeno torbo z osebnimi dokumenti, gotovino, vodo, prigrizki, odejo in blazino.
»Pogosto vzamem tudi knjigo, čeprav je v podzemni železnici nikoli ne berem. Preprosto bolje se počutim, če jo imam pri sebi,« pravi.
Spanje v zakloniščih in podzemni železnici je postalo del vsakdanje rutine številnih Ukrajincev.
»Spanje v zaklonišču ali neprespane noči v stanovanju zaradi napadov vplivajo tako na telo kot na duševno počutje. Po tem se je težko vrniti v običajno življenje, vendar nimamo izbire. Napadi se dogajajo vsak dan in preprosto moramo živeti naprej.«
Prejšnjo zimo je bilo v stanovanju devet stopinj
Poleg napadov se prebivalci Kijeva spopadajo z rednimi izpadi elektrike in ogrevanja. Ruski napadi na energetsko infrastrukturo so preteklo zimo povzročili hude motnje v oskrbi, temperature v prestolnici pa so se spustile do minus 27 stopinj Celzija.
Darina je bila večkrat brez ogrevanja, temperatura v njenem stanovanju pa je padla na devet stopinj.
»Upam, da letošnja zima ne bo tako mrzla kot prejšnja. Komaj sem zdržala, čeprav sem ves čas nosila termo oblačila. Resnično sem mislila, da bom umrla zaradi mraza. Obljubila sem si celo, da bo to zadnja zima, ki jo bom preživela v Kijevu. Očitno pa se to ni zgodilo.«
Za približno 1300 evrov si je kupila prenosno električno napajalno postajo, s katero lahko med izpadi elektrike polni telefon in računalnik ter ohranja internetno povezavo. Najpomembnejša naprava v njenem stanovanju pa je električni klavir.
»Igram tudi med izpadi elektrike. To mi zelo pomaga, saj me zaposli in mi omogoča, da počnem nekaj samo zase,« pravi.
»Včasih moraš hkrati živeti in preživeti«
Darina pravi, da je med vojno spoznala razliko med življenjem in preživetjem.
»Če nimaš elektrike ali tekoče vode, spiš v zaklonišču, nimaš dostopa do hrane, ki jo imaš rad ali si je preprosto zaželiš, potem preživljaš. Če pa greš na zabavo, v telovadnico, medtem ko zunaj eksplodirajo droni, in se odločiš početi običajne stvari, potem živiš.«
V Ukrajini za to uporabljajo izraz »ravnovesje med vojno in življenjem«.
Darina ne verjame, da bi morebitno premirje z Rusijo takoj prineslo normalnost. Prepričana je, da bodo posledice vojne zaznamovale njeno generacijo še dolgo po koncu spopadov.
»Tudi ko se bo vojna končala, ne glede na to, kako se bo končala, nas bo še vedno čakalo ogromno stvari, preden se bomo lahko vrnili v življenje, ki bi ga lahko kdo imenoval normalno. Nisem prepričana, da bo moja generacija sploh kdaj imela normalno življenje.«
Vojna po njenih besedah ne jemlje samo domov in bližnjih, temveč spreminja tudi ljudi.
»Tudi če nisi izgubil bližnjih ali premoženja, del tvoje osebnosti izgine. Postaneš povsem druga oseba.«
Najbolj jo obremenjuje negotovost glede prihodnosti. Medtem ko lahko njeni vrstniki v drugih evropskih državah načrtujejo počitnice za prihodnje poletje, sama ne ve niti tega, kako se bo končal njen dan.
»Sprejemanje velikih odločitev, načrtovanje prihodnosti in razmišljanje o tem, kaj bo sledilo – vse to je težko. Evropejec ali Američan mojih let lahko načrtuje počitnice za prihodnjo pomlad ali poletje.«
Darina pa sklene: »Ne vem niti, kako se bo končal moj večer. To je povsem odvisno od tega, kako učinkovita bo naša zračna obramba.«
