Španska politična kriza, ki se je začela z neodločenim položajem po parlamentarnih volitvah decembra 2015, ima prvo žrtev med vodilnimi politiki. Odstopil je 44-letni generalni sekretar Socialistične stranke Pedro Sánchez, kar bi lahko omogočilo dosedanjemu premierju Marianu Rajoyu, da sestavi manjšinsko vlado. Voditelj konservativne Ljudske stranke ima za to čas do 31. oktobra. Če mu do tedaj ne bo uspelo, bo kralj Filip VI. razpisal še tretje državne parlamentarne volitve po decembru 2015.
Sánchez v zadnjem tednu ni zdržal velikega nasprotovanja v izvršnem odboru in nato še na strankinem plenumu, potem ko so socialisti 25. septembra doživeli še enega v vrsti porazov, tokrat na regionalnih volitvah v Baskiji in Galiciji. Nekateri analitiki menijo, da je moral odstopiti predvsem zato, ker niti malo ni hotel popuščati desnici in bi Španci lahko socialiste obtožili, da so krivi za nadaljevanje politične krize.
Dolg spor z Diazovo
Na čelo stranke je prišel leta 2014 kot neznani politik, ki ga je hotela uporabiti mlada, vplivna in ambiciozna političarka Susana Díaz, predsednica Andaluzije, proti svojemu nasprotniku v stranki, kandidatu iz Baskije za generalnega sekretarja. A kmalu po izvolitvi ji je Sánchez ušel izpod nadzora. Tudi zato so nastale napetosti med socialisti, ki imajo danes daleč največ podpore na jugu, predvsem v Andaluziji, kar je eden od razlogov, da si stranko lasti 41-letna Díazova. Ta ima zdaj v resnici največ možnosti, da prevzame vodenje stranke. Med drugim jo podpirata oba nekdanja socialistična premierja, Felipe González in José Luis Rodríguez Zapatero.
Že prejšnji teden pa je ugledni dnevnik El País, ki ima veliko vpliva med socialisti, zahteval, da na čelu stranke zamenja Sáncheza. Seveda je treba spremembe na vrhu socialistov razumeti predvsem v luči dejstva, da se je končalo obdobje, ko sta se v Španiji bojevali za oblast samo Socialistična in Ljudska stranka. Od lanskih decembrskih parlamentarnih volitev z njima lahko enakopravno tekmuje levičarska stranka Podemos, deloma pa to velja tudi za liberalno stranko Ciudadanos.
Preveč tvegana koalicija
Prav ta konec dvostrankarskega sistema je v Španiji povzročil sedanjo politično krizo, ki je v ozadju hudih trenj med socialisti. Sicer tudi Díazova pravi, da je proti Rajoyevi vladi, vendar je zlasti s svojo politiko v Andaluziji, kjer se je povezala s stranko Ciudadanos, pokazala, da je bolj pragmatična od Sáncheza. Predvsem naj bi bila ona edina sposobna združiti stranko in jo prisiliti, da ne bi več brezkompromisno nastopala proti manjšinski vladi Ljudske stranke in Ciudadanosu. Da bi ti dve stranki, ki skupaj nimata absolutne večine, vladali, bi bilo dovolj, da bi se socialisti ali samo del njih ob glasovanju vzdržal, čemur je odločno nasprotoval Sánchez.
Sánchez se je predvsem bal, da bi s popuščanjem desnici socialisti, ki jih danes podpirajo predvsem upokojenci in ljudje v ruralnih okoljih, izgubili še več volilcev na levici, kjer se je med izobraženimi in mladimi uveljavil Podemos. Sicer se je v zadnjih tednih Sánchez poskušal dogovoriti o vladni koaliciji s Podemosom, ki bi jo podpirali katalonski separatisti. Toda v primeru takšne koalicije bi španski socialisti veliko tvegali, saj bi lahko izgubili glasove na sredini, tudi med nasprotniki separatizma. Poleg tega socialisti težko zaupajo Podemosu, ki si prizadeva za prevlado na levici.
