Rafi Eitan je maja 1960, ko so v Argentini že ujeli Adolfa Eichmanna, sprejel odločitev o lovu na zdravnika Josefa Mengeleja, ki je v Auschwitzu delal poskuse na taboriščnikih in za katerega so ravno takrat izvedeli, da je tudi v Buenos Airesu. Težavo je namreč predstavljalo dejstvo, da Izrael z Argentino ni imel sklenjenega sporazuma o izročitvi. Pozneje se je Eitan takole spominjal svojega odločilnega posega v to operacijo: »Bilo nas je le enajst in imeli smo polne roke dela z Eichmannom. Ko smo Eichmanna pripeljali v hišo, ki smo jo najeli, me je klical šef Masad Iser Harel. Hotel je, da ujamemo še Mengeleja. A ta je medtem že odpotoval. Moral bi čakati na njegovo vrnitev in ga pripeljati v istem letalu kot Eichmanna. Sam sem to zavrnil, ker bi s tem ogrozili operacijo Eichmann.«
Izraelska tajna služba Mosad je po precej dolgi poti ugotovila, kje živi Eichmann. Že sredi 50. let je nekdanji judovski interniranec v Dachauu Lothar Hermann, ki se je preselil v Buenos Aires, ugotovil, da tudi Eichmann živi v argentinskem glavnem mestu in da dela kot avtomehanik v tovarni Mercedes Benz. Njegova hči se je namreč seznanila z Eichmannovim sinom. O tem, kje živi in dela zloglasni nacist, je Hermann obvestil nemško in izraelsko tožilstvo. Na izraelskem tožilstvu ga niso jemali resno, na nemškem pa je z njim vzpostavil stik sloviti zahodnonemški tožilec Fritz Bauer, ki je – ko se je prepričal, da gre res za Eichmanna – izraelsko tajno službo Mosad na skrivaj obvestil o tem, kje točno živi Eichmann. Bauer, ki je tako ravnal v nasprotju z nemškim zakonom, ni ničesar izdal nemškim organom pregona in sodiščem predvsem zato, ker je vedel, da je v njih preveč nekdanjih nacistov in bi Eichmanna lahko posvarili, da mu grozi aretacija.
Ker pa je Mosad ocenil, da bo tedanja argentinska vlada predsednika Artura Frondizija glavnemu organizatorju holokavsta omogočila beg, ga je bilo treba na skrivaj ugrabiti. Mosadovi agenti z Eitanom so izkoristili prijateljsko povabilo argentinskih oblasti na obisk. Maja 1960 je Argentina praznovala 150-letnico neodvisnosti (sicer je neodvisna postala leta 1816, a maja 1810 se je začela vstaja) in na večdnevno praznovanje je zunanje ministrstvo v Buenos Airesu povabilo tudi delegacijo iz 12 let stare države Izrael.
Eitan ga je pretental
Tako je enajst Mosadovih agentov prišlo v Argentino in Eichmanna so 11. maja 1960 zvečer pričakali, ga podrli na tla, strpali v avto in skrili v posebej za to akcijo pripravljeno hišo. Tam so ga privezali na železno posteljo. Na levi roki so iskali tetovažo, ki je bila tipična za esesovce, a našli so le majhno brazgotino. Vse druge telesne značilnosti so se ujemale z Eichmannovimi.
Da bi priznal svojo pravo identiteto, so uporabili zvijačo. Eden od Mosadovih agentov ga je nenadoma vprašal: »Kakšna je velikost vašega klobuka?« Eichmann je hitro odgovoril: »61.« Takoj je sledilo vprašanje: »In velikost vaših oblačil?« Prizadevno je odvrnil: »44.« »In velikost čevljev?« »Devet.« Zdaj je sledilo odločilno vprašanje: »In katero številko ima vaša članska izkaznica NSDAP?« Spet je odgovoril brez odlašanja: »889.895.« S tem se je izdal. Mimogrede, Eichmann je imel tako visoko številko članske izkaznice nacistične stranke, ker se je vanjo včlanil šele aprila 1932, ko so nacisti že postali močna stranka, ki je lahko pričakovala celo zmago na parlamentarnih volitvah.
Naslednjih devet dni se je ujetnik obnašal vzorno in vse priznal. Devetnajstega maja je na letališču v Buenos Airesu pristalo izraelsko letalo z delegacijo, ki naj bi se vrnila 21. maja. Na letalu so bili skoraj sami Mosadovi agenti. Eichmanna so 21. maja z injekcijo umirili, ga preoblekli v uniformo letalske družbe EI AI in ga kot bolnega člana te letalske družbe vkrcali na letalo. Vse je šlo po načrtih in Eichmann je tako prišel v Izrael, kjer so ga na dolgotrajnem javnem sojenju obsodili na smrt in nato obesili.
