Vendar pa so specifične potrebe na terenu, kjer se požarne linije raztezajo na desetinah kilometrov, usmerjene v zračna plovila z občutno večjo kapaciteto od tistih, ki jih ima na voljo novoustanovljena slovenska zračna enota za gašenje. To je osvetlilo pomembno razliko med različnimi tipi gasilskih letal in strateškimi potrebami pri obvladovanju požarov velikega obsega.
Potreba po »vodnih bombnikih«
Zaradi katastrofalnih požarov, ki so uničili več deset tisoč hektarjev gozdov in kmetijskih površin ter zahtevali evakuacijo več kot sto tisoč ljudi, so iz Francije in Španije uradno zaprosili za mednarodno pomoč prek mehanizma EU za civilno zaščito. Ta mehanizem, znan tudi pod imenom rescEU, omogoča hitro in usklajeno mobilizacijo sredstev iz držav članic, ko nacionalne zmožnosti ne zadostujejo.
Na klic na pomoč so se nemudoma odzvale številne države. Na pomoč francoskim kolegom so med drugim poleteli hrvaški piloti z letalom canadair CL-415, iz Grčije so poslali dve letali istega tipa, pridružili so se tudi gasilci in letala iz Italije ter drugih partnerskih držav. Ravno ta letala, t. i. »vodni bombniki«, so bila najbolj iskana. Pomen te pomoči je poudaril tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki se je javno zahvalil hrvaškim pilotom za njihovo ključno vlogo pri gašenju na kritičnem območju Bordeauxa.
Razlike v zmogljivostih in operativna tveganja
Kot je pojasnil Leon Behin, generalni direktor Uprave RS za zaščito in reševanje, je bila Slovenija pripravljena takoj pomagati, a so operativne zahteve na terenu presegle zmožnosti slovenske flote. »Na terenu trenutno potrebujejo večja letala, kot so kanaderji, in helikopterje, ki lahko nosijo več kot pet kubičnih metrov vode,« je izjavil Behin. Razlika v zmogljivosti je namreč bistvena: medtem ko slovenska letala air tractor AT-802 lahko naenkrat odvržejo do 3100 litrov vode, amfibijski kanaderji, ki jih uporabljajo sosednje Hrvaška, Italija in druge sredozemske države, nosijo več kot 6000 litrov.
Ključna prednost kanaderjev tiči tudi v njihovi sposobnosti zajemanja vode neposredno z večjih vodnih površin, kar jim omogoča izjemno hitre cikle odmetavanja vode na požarišče. Ob veliki gostoti zračnega prometa nad območjem požara je ključna maksimalna učinkovitost vsakega preleta. Usklajevanje delovanja manjših in večjih plovil z različnimi operativnimi cikli bi bilo logistično prezahtevno in bi lahko, kot poudarja Behin, predstavljalo celo varnostno tveganje.
Prednost ima nacionalna varnost
Kljub želji po mednarodni solidarnosti Behin poudarja, da ostaja primarna naloga nove enote zagotavljanje požarne varnosti v Sloveniji. »Najprej moramo zagotoviti, da smo sposobni zaščititi lastno ozemlje, šele nato lahko sredstva ponudimo v tujino,« je bil jasen.
Povečano število ekstremnih vremenskih dogodkov in daljša sušna obdobja namreč povečujejo požarno ogroženost tudi pri nas, zato lastna, hitro odzivna zračna enota predstavlja ključen element nacionalne varnosti. To pa ne izključuje čezmejnega sodelovanja; letala air tractor že lahko posredujejo na obmejnih območjih sosednjih držav, če te zaprosijo za pomoč na podlagi bilateralnih sporazumov.
Naložba v lastno floto tako ne pomeni le odgovora na travmatično izkušnjo požara na Krasu, temveč tudi strateški korak k večji odpornosti države in postopni krepitvi vloge Slovenije kot zanesljive partnerice v sistemu evropske solidarnosti, ki se bo v prihodnosti zaradi podnebnih sprememb soočal s še večjimi izzivi.