To je bilo vprašanje, ki je preganjalo ameriškega antropologa in državljana Izraela Jeffa Halperja. Odgovori pa lahko deloma razložijo tudi prelomljeno obljubo slovenskega zunanjega ministra in zavajanja vladajoče politike.
Prelom(lje)no poletje 2014
Karl Erjavec je lani večkrat, tudi v intervjuju za Objektiv, obljubil, da bo Slovenija do konca leta priznala Palestino, tudi če do takrat tega ne bo naredila nobena druga država EU. Pritisk na vlade se je po Evropi začel stopnjevati po izraelskem bombardiranju Gaze poleti 2014. Po ocenah Združenih narodov je bilo v bombardiranjih ubitih 1462 civilistov, med njimi 495 otrok in 253 žensk.
Tretjega oktobra 2014, takoj po razglasitvi rezultatov švedskih parlamentarnih volitev, je novoizvoljeni premier napovedal, da bo Švedska priznala Palestino. Štirinajstega oktobra je nato britanski parlament pozval svojo vlado k istemu koraku, 22. oktobra mu je sledil irski parlament. A je bila Švedska 30. oktobra 2014 edina, ki se je odločila za ta odmevni korak. Španski parlament je 18. novembra naslednji pozval k priznanju palestinske države, francoski parlament je sledil 2. decembra, portugalski deset dni kasneje. Temu je sledil še evropski parlament 17. decembra 2014. Sedmega februarja lani je k priznanju Palestine svojo vlado pozval še belgijski parlament, 27. februarja pa italijanski. Zadnji je konec lanskega leta, 22. decembra, k temu formalno pomembnemu, a dejansko simbolnemu dejanju vlado pozval grški parlament.
V Sloveniji ima parlament edinstveno pristojnost, da lahko sam prizna drugo državo. A se je to še vselej doslej zgodilo na pobudo vlade. To je bil tudi glavni argument, da slovenski parlamentarci 28. novembra 2014 niso oblikovali nobenega stališča glede priznanja palestinske države, ko je o tem na pobudo Združene levice razpravljal parlamentarni odbor za zunanjo politiko. Predlagani sklep o priznanju Palestine so zavrnili in sejo končali z zahtevo, naj vlada »ob upoštevanju vseh vidikov in učinkov državnemu zboru predloži sklep o priznanju države Palestine«. Zaradi neodzivnosti vlade je lani spomladi Združena levica sama vložila pravni akt v državni zbor, s katerim bi parlament lahko priznal palestinsko državo. A ta dokument ostaja v pisarni predsednika državnega zbora. Julija je vlada vendarle obravnavala material, ki ga je pripravilo ministrstvo za zunanje zadeve, a sejo prekinila. Na MZZ pojasnjujejo, da zato, da bi se še enkrat opravilo temeljito razpravo na pristojnem državnozborskem odboru. Obetal pa naj bi se tudi osebni obisk predstavnikov izraelskega parlamenta pri slovenskih kolegih, do katerega zaenkrat še ni prišlo. Iz državnega zbora so nam zagotovili, da od vlade niso prejeli »nobenega pojasnila ali obvestila glede nadaljnjih korakov pri obravnavanju tematike priznanja Palestine in palestinskih ozemelj«. Informacije, ki jo je posredovalo MZZ, da je bil sprva za obravnavo priznanja Palestine na odboru za zunanjo politiko določen lanski oktober, a je bila seja odložena, pa niso želeli komentirati. So pa pobudo Združene levice, naj državni zbor na prihajajoči februarski seji vendarle obravnava pravni akt, ki so ga pripravili lani spomladi, decembra na glasovanju kolegija predsednika državnega zbora zavrnili. Proti so glasovali tudi poslanci DeSUS in SMC.
V DeSUS razlagajo, da to ne pomeni, da so spremenili stališče – priznanje Palestine še vedno podpirajo. Dodajajo pa, da je treba upoštevati, »da smo del globalnega sveta«. In nadaljujejo, da »se strinjamo z odločitvijo vlade, da je treba počakati na trenutek, ko bo naša odločitev imela primerno politično težo tudi v mednarodni skupnosti«.
Intrigantna je razlaga največje vladne stranke, zakaj je glasovala proti uvrstitvi tega vprašanja na dnevni red državnega zbora: ker vlada ne izpolnjuje nalog, ki so ji bile naložene. V SMC so zapisali, »da vlada v danem trenutku še ni izvršila vseh potrebnih korakov, h katerim jo je zavezal in pozval državni zbor«. Tudi oni so proti samostojnemu priznanju Palestine, saj se zavzemajo za priznanje »skupaj s prvo skupino držav članic EU«.
Mešetarjenje z ljudmi
Jeffa Halperja je prav vojna v Gazi leta 2014 še dodatno utrdila v njegovem prepričanju, o katerem je govoril že jeseni 2010, ko sva se srečala v njegovi pisarni v Jeruzalemu: najpomembnejši element za razumevanje situacije je izraelska varnostna in orožarska industrija – ta je napad poleti 2014 opisovala kot priložnost za preizkus nove bojne opreme in orožja. Antropolog, ki že več kot pol stoletja živi, opazuje in razmišlja izraelsko družbo, je leta 1997 ustanovil Izraelski odbor proti rušenju hiš (ICAHD). S konkretnim delovanjem na terenu proti nasilju okupatorja in z mednarodnim zagovorništvom je upal, da ustvarja gibanje za končanje okupacije. Še vedno vztraja z istim ciljem: sodeluje s kampanjo BDS (za bojkot, umik investicij in sankcije proti Izraelu, dokler ne začne spoštovati mednarodnega prava) in nagovarja mednarodno skupnost ter civilno družbo v boju proti vsem oblikam hegemonije. »Smo manjšina, a imamo prav. Opraviš delo, ki ga lahko, saj nihče ne more sam spremeniti stvari. A slej ko prej, z nami ali brez nas, se bo ta sistem sesul. Naša naloga je delovati tako, da pospešimo konec okupacije,« je razlagal v Jeruzalemu. V knjigi Ovire miru (Obstacles to Peace) je ICAHD prvi objavil celovite zemljevide izraelskih mest in spremljajoče infrastrukture na okupiranem Zahodnem bregu. Danes vzhodnega, palestinskega Jeruzalema ni več, je jasen ameriško-izraelski antropolog. »Tam živi več judovskih Izraelcev kot Palestincev. Na celotnem okupiranem Zahodnem bregu jih živi toliko, da je dežela popolnoma spremenjena: nastali sta judovski Judeja in Samarija s Palestinci, ki živijo v majhnih žepih. Če upoštevamo vso infrastrukturo, imamo eno državo.« Državo apartheida 21. stoletja.
Na to, da gre pri normalizaciji izraelske okupacije Palestine za de facto eno državo, v kateri vladajo različni pravni režimi za različne skupine ljudi, opozarja tudi nagrajeni egiptovsko-belgijski novinar Khaled Diab. V svojem članku Izraelska resničnost šestih držav (Israel's six-state reality) našteva vzporedne sisteme: državno ureditev za judovske prebivalce Izraela in diskriminatorni režim za tamkajšnje Palestince, ki jih v manj ugoden položaj postavlja vsaj 50 zakonov. Še bolj negotov je položaj Palestincev v okupiranem (vzhodnem) Jeruzalemu pod popolno oblastjo Izraela, ki jih lahko kadarkoli izžene iz mesta. Njihov položaj je za las boljši od položaja Palestincev, ki živijo pod izraelskim režimom stopnjevite okupacije na Zahodnem bregu. Peti režim velja za judovske naseljence na območju okupiranega Zahodnega brega; zadnji, šesti režim pa Izrael vzdržuje v Gazi s svojo blokado, v kateri sodeluje in jo posnema tudi Egipt.
V lani izdani knjigi Razdrobljene meje, soodvisnost in zunanji odnosi: trikotnik Izrael-Palestina-Evropska unija (Fragmented Borders, Interdependence and External Relations: The Israel-Palestine-European Union Triangle) avtorji ugotavljajo, da varnostno sodelovanje EU z Izraelom in palestinsko upravo na terenu na prvo mesto postavlja varnost Izraela. Utrjuje neenako razmerje moči ter potrjuje fragmentiranost različnih režimov, pod katerimi živijo tamkajšnji prebivalci.
Sedemdeset izraelskih podjetij pa sodeluje tudi pri raziskovalnih projektih, ki jih financira EU v okviru sheme Horizon 2020. Gre za nadaljevanje stotine milijonov vrednih sodelovanj. Med izraelskimi podjetji, ki bodo prejela milijone evrov od EU v okviru Horizon 2020, so vodilni vojaški in varnostni akterji Elbit, IAI, Technicon in Motorola Solutions.
Na svoji delovni mizi ima Jeff Halper fotografijo, na kateri stoji skupaj z Rachel Corrie, Američanko, ki jo je marca 2003 pod sabo zdrobil izraelski bager, ko je hotela preprečiti, da bi izraelska vojska zrušila palestinsko hišo. Leta 2015 je po štetju ICAHD Izrael podrl 450 palestinskih hiš, od leta 1967 jih je porušil 48.488. Aktivist, ki bo 25. januarja predaval tudi v Ljubljani, je pred nekaj meseci izdal knjigo, o kateri je govoril že pred petimi leti – o vplivu izraelske vojaške industrije na utrjevanje in nadaljevanje okupacije. Antropolog razlaga, da poskuša v knjigi Vojna proti ljudem (War Against the People) pokazati, kako so okupirana ozemlja za Izrael vir in sredstvo vpliva v svetu. »So laboratorij in prostor, kjer je Izrael razvil to, kar imenujem matrico nadzora – model pacifikacije, ki ga izvaža. Ne gre le za ekonomijo, tudi to je pomembno, a varnostne politike sežejo dlje. Gre za starokopitno mrežo nekih tipov, klub generalov in politikov z vojaškimi igračami, ki seže do najbolj obskurnega diktatorja.« Opisuje palestinizacijo sveta: v globalnem kapitalizmu živijo bogati kot v arhipelagu utrdb in zavarovanih naselij, z varnimi koridorji so povezani med sabo in do krajev in stvari, ki jih potrebujejo. Preostanek sveta je v plamenih, pravi Halper. »Ta preostanek sveta je Palestina. Ljudje, ki živijo na dragocenih naravnih virih, ki so zatirani in preganjani. Njih je treba imeti pod nadzorom in jih pacifirati. Tako je izraelska okupacija Palestine mikropodoba današnje globalne slike.«
Izkušnje izvajanja okupacije se prodajajo
Skupni globalni promet letalskega in »obrambnega« sektorja naj bi se leta 2016 povečal za 3 odstotke, napovedujejo v mednarodnem svetovalnem podjetju Deloitte. Po podatkih Mednarodnega raziskovalnega mirovnega inštituta v Stockholmu (SIPRI) je bil Izrael leta 2014 šesti največji izvoznik orožja in varnostne tehnologije na svetu; po podatkih Deloitta naj bi za vojsko porabil 15,9 milijarde dolarjev, kar ga uvršča na sedmo mesto na svetu po deležu BDP, namenjenem za vojsko: za Omanom, Savdsko Arabijo, Južnim Sudanom, Libijo, Kongom in Alžirijo.
Slovenija in njena industrija orožja ter vojaške opreme je kot v posmeh pozivom k embargu na trgovino z orožjem z Izraelom po bombardiranju Gaze leta 2014 z izvozom v Izrael dosegla nov rekord: izvozila je za 1,858.168 evrov vojaškega orožja in opreme, pri čemer je poldrugi milijon evrov Izrael plačal za orožarsko tehnologijo. Istega leta je Slovenija iz Izraela uvozila 179.425 evrov vredno »oklepno ali zaščitno opremo, konstrukcije in komponente«, brezplačno pa prejela dodatnih 15 kosov nabojnikov za pištole. V lanskem letu, so nam sporočili z ministrstva za obrambo, uvoza izraelskega vojaškega orožja in opreme ni bilo, je pa slovenski izvoz znašal 238.271 evra.
Na božični večer je Jerusalem Post objavil, da se Elta, podružnica izraelske letalske industrije IAI, pogaja z EU, da bi skupaj našli rešitve za varovanje evropskih mej. Gre za sistem varovanja mej, ki ga že nameščajo po Afriki. Virtualni mejni nadzor sestavljajo nadzor socialnih medijev, spremljanje telefonskih komunikacij »osumljencev« ter terenski nadzor mejnih območij z radarji in senzorji – v brezpilotnih letalih ali nameščenimi na meji –, ki zaznajo približevanje »osumljencev«. Prednost izraelskih tehnologij naj bi bila, da temeljijo na letih izkušenj in specializiranem varnostnem znanju. Projektni menedžer Elte in nekdanji visoki funkcionar izraelske vojske Amnon Sofrin je samozavestno razložil, da Evropa »ne bo imela druge možnosti«, kot da sprejme težke odločitve v korist varnosti in »spremeni pravila igre«.
Lani sta se tako Madžarska kot Bolgarija obrnili na Izrael, je jeseni poročal Reuters. Zanimale so ju možnosti, da se na njunih mejah postavi ograja, kakršno je Izrael postavil na meji z Egiptom. Grška policija pa za nadzor meja in drugih območij že uporablja brezpilotna letala izraelskega podjetja BlueBird – robotske stroje, ki so se »dokazali v boju«.
Jeff Halper v svoji knjigi opisuje kiber-vojake, radarje, ki vidijo skozi stene, tank, poimenovan »okrutnost«, brezpilotno letečo napravo v obliki metulja, ki tehta 20 gramov, jekleni bojni čoln »morski pes smrti« in bombe z elektromagnetnim udarom – ena, razstreljena visoko nad Iranom, bi ob sočasnih računalniških napadih lahko sesula celotni državni sistem zagotavljanja elektrike, komunikacij in ustavila naftne rafinerije, promet ter oskrbo s hrano.
Izraelski aktivist piše, da je jedro sodobnih vojn preplet vojaškega delovanja, notranje varnosti, nadzora, obveščevalne dejavnosti in prisilnega aparata uveljavljanja zakonov – policije: v vojnah v imenu varnosti je meja med policijo in vojsko zabrisana. Halper piše o globalni industriji pacifikacije, ki vodi v »varnostne« vojne: sovražnik niso več vojske drugih držav, ampak gverilski načini boja ter grožnje od spodaj. Citira britanskega generala Ruperta Smitha, da so sodobni nasprotniki med ljudmi in sami ljudje – v medijih in dejanski posamezniki; »to je prostor, kjer se odvija boj«.
Zid je prihodnost
Ko se je iz Amerike preselil v Izrael, je bil kot antropolog prepričan, da je vir vseh problemov okupacija. Nato je začel razumeti, da je problem tudi cionizem in da živi v etnokraciji. »Judje so takšno razumevanje države prinesli iz vzhodne Evrope: idejo, da Rusija pripada Rusom, Poljska Poljakom, so vzeli za svojo in jo uvozili sem.« Izrael je tako politično zagozden v letu 1948. »Država ni nikoli priznala, kaj vse se je tedaj zgodilo in kako grozno je bilo. Obstaja rek, besede Jicaka Rabina, da nikoli nismo dokončali, kar smo leta 1948 začeli. Delo smo naredili samo napol in ga moramo dokončati.« To Izrael počne.
V zadnjem valu nasilja, ki se je začel lani oktobra, se na dnevni ravni vrstijo neorganizirani, razpršeni napadi. Od tedaj so izraelski naseljenci in vojaki ubili vsaj 157 Palestincev: napadalcev, a tudi civilistov in neoboroženih protestnikov. Palestinski napadalci so v tem času ubili 23 izraelskih vojakov in civilistov. Izrael zaostruje zakonodajo o nadzoru državljanov ter delovanju nevladnih organizacij. Samo na univerzi Birzeit v Ramali je izraelska vojska aretirala skoraj sto politično aktivnih študentov in profesorjev.
Halper, kot večina izraelskih aktivistov za mir, opisuje družbo, ki ji ni mar za nasilje, ki se izvaja v njenem imenu. Večkrat se zazdi, da ne opisuje le Izraela. »Ljudem ni mar. Vse je zreducirano na osebno varnost.« Dokler je ta ljudem zagotovljena, ni važno, kaj se dogaja s Palestinci, lahko se zgradi tudi 100 tisoč kilometrov dolg zid, ustreli kogarkoli... »Ljudje razumejo mir kot tišino; ne pomeni sprave, spoznavanja drugega in življenja drug ob drugem. Zato mnogi hočejo zid. Zid je njihova podoba prihodnosti. Nočemo videti onih na drugi strani. Nočemo tja in ne zanima nas, kaj je tam. Je nič. Izraelski judje že desetletja poslušajo, da so Arabci njihovi večni sovražniki. Če to sprejmeš in ponotranjiš, ne pričakuješ miru. Hočeš le osebno varnost. V tem svetu ima zid smisel, saj stoji tam proti našim sovražnikom.«
Beda
»Četudi se okupacija Izraelu splača v več pogledih, sem prepričan, da so veliki sistemi zatiranja obsojeni na propad. Izkoriščanja in nasilja ni mogoče nikoli popolnoma normalizirati,« ohranja optimizem Jeff Halper. »Ljudi lahko navidezno pacifiraš, vse se lahko zdi normalno, a to je iluzija. Zatirani zatiranja nikoli ne sprejmejo, ljudje tega ne znamo, in v nekem trenutku izbruhne upor. Zato so vsi izkoriščevalski sistemi nestabilni.« A težava sodobnosti je, da politiko vse bolj oblikuje in narekuje industrija, ki iz nestabilnosti kuje dobiček.
Matej T. Vatovec, poslanec Združene levice v odboru za zunanjo politiko, argumente vlade, da bi bilo smiselno počakati s priznanjem Palestine, dokler tega ne naredi več držav EU skupaj, označi za puhlice. Srž priznanja je krepitev pogajalskega izhodišča Palestincev, razlaga, ne glede na to, ali sta dve državi danes še možna rešitev. »Cilj je, da Palestino prizna čim več držav, ki pa imajo različne ureditve, kako ta postopek izpeljejo. Gre za odločitev in odgovornost vsake posamezne države. Vatikan je sam priznal Palestino. Švedska je to naredila sama. Oboje je bilo dovolj odmevno,« je prepričan Matej T. Vatovec.
Slovenija ima upravičeno mednarodnopolitične ambicije. Ni razloga, da ne bi zavzela jasnega stališča. Ker so se pojavila ugibanja, da bi se zaradi kandidature nekdanjega predsednika dr. Danila Türka za mesto generalnega sekretarja ZN priznanje Palestine lahko prestavilo v oddaljeno prihodnost, smo se nanj obrnili za pojasnilo. Pravi, da je jasno, da je načelna odločitev o priznanju Palestine v Sloveniji že sprejeta. »Odprto pa ostaja vprašanje časa in okoliščin, v katerih bo ta odločitev izvršena. V nobenem primeru pa to vprašanje ne vpliva na možnosti moje izvolitve za položaj generalnega sekretarja ZN in se z njimi ne povezuje,« je za Objektiv pojasnil dr. Danilo Türk.
Predsednik vlade Miro Cerar je prejšnji teden na posvetu slovenskih diplomatov na Brdu pri Kranju pozval, naj ob kandidaturi nekdanjega predsednika za mesto generalnega sekretarja v ZN »ne načenjamo spet nekih, bi rekel, kar bednih političnih spopadov«. Enako spodobno bi bilo, da bi vlada prenehala ponujati spet neke, kar bedne izgovore, zakaj Slovenija ne prizna Palestine. Tu ne more iti za preračunavanja in taktiziranje. Gre za načela. In vrednote.
