Evropska unija je sredi epohalnih geopolitičnih sprememb in začenja iskati svoje mesto v obdobju treh velikih sil (ZDA, Kitajske in Rusije). Nobena od trojice ji v času porušenega, na mednarodnem pravu temelječega svetovnega reda po drugi svetovni vojni ni naklonjena, čeprav bi lahko rekli, da skupni interesi še vedno obstajajo. Pod Trumpovo administracijo se ta vse bolj zmanjšuje na ekonomskega, ki pa mora biti v korist ideologije Najprej Amerika. Kitajska si želi ekonomskega sodelovanja, a z ohranjanjem svojega prevladujočega položaja, in političnega vlečenja za isto vrv multilateralizma, a brez iste podstati razumevanja o človekovih pravicah. Rusija bi z vztrajanjem pri Putinovem imperializmu še naprej rada sklepala posle z Evropsko unijo.
Carneyjev prodor
Nov zagon je tej skupini z nedavnim govorom na Svetovnem gospodarskem forumu dal kanadski premier Mark Carney, ki je ob ugotovitvi, da je mednarodna skupnost desetletja živela v iluziji na pravilih temelječega reda, ob njegovem dokončnem razblinjanju zdaj pozival k povezovanju srednjih sil. Le tako lahko države namreč ne bi bile na jedilniku velikih sil, ampak bi lahko pristale za mizo soodločanja. Njegova roka sodelovanja je bila ponujena tudi Evropski uniji.
Koristi periferije velikih
»Izhodišče za pobudo je prepričanje, da srednje sile ne smejo biti postavljene v položaj vsiljene izbire med globalnimi supersilami – svet v obliki vladavine velikih dveh ali celo svet brez vladavine, temelječ na enostranski uporabi sile oziroma prisiljevanja – in da lahko okrepljeno sodelovanje srednje velikih sil zaradi raznolikih zgoraj navedenih pobud prispeva tudi k popuščanju napetosti v svetu,« pravi Nahtigal. Kot še pojasnjuje, je izhodišče pobude kanadskega premierja tudi v tem, da bi lahko srednje sile vzpostavile kontekst produktivnega in miroljubnega mednarodnega sodelovanja ter tekmovanja, bolj uravnoteženega razvoja, pravil in institucij, ki bi omejeval poskuse enostranskega delovanja katere koli od svetovnih velikih sil.
Pester diapazon sredine
Kot srednje sile se pogosto omenjajo Kanada, Brazilija, Savdska Arabija, Japonska, Nova Zelandija in Avstralija. Mednje se uvršča tudi Kazahstan, ki želi biti nosilec reformnega procesa Združenih narodov. Oči vsakega opazovalca mednarodnih odnosov mednje kot potencialne zaveznice EU v spremenjenih geopolitičnih okoliščinah uvrščajo še druge države. Marko Lovec bi dodal še Veliko Britanijo, Južno Korejo, Mehiko, Turčijo in Južnoafriško republiko. A kot opozarja, ima vsaka od teh držav posamezne omejitve. Velika Britanija je zelo izpostavljena v odnosu do ZDA, vlada pa ima nizko podporo. Južna Koreja je odvisna od ZDA, Turčijo pa Lovec opredeljuje kot težaven primer. »Enotni red zahteva enotne norme, ki pa jih med nezahodnimi srednje velikimi silami ni. Pogosto prevladuje pragmatizem,« opozarja Lovec.
Matjaž Nahtigal prav tako ocenjuje, da nekatere srednje sile po svetu niso dovolj zavezane osnovnim standardom, kakor tudi ne zagotavljanju globalnih javnih dobrin. Vendarle lahko ob tradicionalnih srednjih silah zahodnega sveta po oceni Nahtigala mnoge druge s svojimi diplomatskimi pobudami, forumi, tehnološkimi in raziskovalnimi dosežki, vojaškimi in finančnimi prispevki za miroljubno mednarodno sožitje, dodajo svoj prispevek k novim razvojnim modelom na področju trajnostnega razvoja, socialnega in gospodarskega razvoja.
Nahtigal bi k srednjim silam dodal Mehiko, Indonezijo, Turčijo, Pakistan in Nigerijo. Kot ključni dejavnik pri delovanju srednjih sil vidi vzpostavitev ali ohranitev visoke stopnje avtonomije tako na diplomatskem, gospodarskem, finančnem, tehnološkem in vojaškem področju. To je zanj prvi pogoj, da lahko tvorno prispevajo k bolj miroljubnemu in bolj uravnoteženemu mednarodnemu razvoju, ki ne bo pod vplivom tega ali onega globalnega hegemona ali multinacionalke ter svetovnih finančnih oligarhov.
Kaj lahko storijo srednje sile?
Kako, če sploh, se bo v spremenjenih mednarodnih odnosih srednjim silam uspelo organizirati, je povsem odprto vprašanje. Prav tako nejasno je, kakšen potencial lahko imajo v porušenem svetovnem redu, ko del institucij tega reda vendarle še funkcionira. Nahtigal je vsekakor prepričan, da potencial za spremembe pri srednjih silah obstaja, a opozarja, da je za takšno organiziranje potrebna sposobnost in volja vzpostavljanja mednarodnih zavezništev z namenom preseganja enopolarnega sveta, preseganje geopolitičnih rivalstev, globalne hierarhične ureditve in asimetričnih odvisnosti. »Organizirano delovanje srednjih sil v mednarodni skupnosti lahko pomembno poživi delovanje ZN. Zato je Carneyjev govor verjetno vzbudil toliko zanimanja v mednarodni skupnosti. Ne gre dvomiti, da sledijo poskusi preprečevanja tovrstnih pobud s strani interesov za ohranjanje globalnega statusa quo v obliki obstoječih svetovnih hierarhij in odvisnosti,« pravi Nahtigal.
Da srednje sile že zdaj prevladujejo v varnostnem svetu OZN, a to nič ne pomaga zaradi vetov ZDA, Kitajske in Rusije, na problem strukture organizacije opozarja Lovec. Prav tako je težava z vsebino. Kajti tudi če bi prišlo do odločitve proti ZDA, Rusiji ali Kitajski, se mu zastavlja vprašanje, kdo bi sankcije uveljavljal ali pa dal na razpolago intervencijske ali mirovne sile. »Srednje velike države lahko pri nekaterih vprašanjih sodelujejo med seboj in ohranjajo elemente nekih obstoječih režimov, ne morejo pa same uveljavljati reda, ki bi bil v nasprotju z interesi velikih sil. Sodelovanje z ZDA pri političnih vprašanjih, denimo Ukrajini, in s Kitajsko za ohranjanje obstoječih multilateralnih institucij, denimo Združenih narodov, je najboljša možnost,« meni Lovec.