Medtem ko vojna v Ukrajini vstopa v novo, izčrpavajočo zimo in Washington ponovno pritiska na zaveznike, se v fjordih Norveške odvija priprava na konflikt, ki bi lahko zajel ves svet. Tamkajšnji zrak je tako hladen, da vsak vdih v pljučih zareže kot zdrobljeno steklo. Na termometru živo srebro kaže krepko pod minus 20 stopinj Celzija, toda za elitne pripadnike britanskih kraljevih marincev je to šele začetek delovnega dne. Eden za drugim skačejo v temno, ledeno vodo skozi luknjo, izklesano v debel led.
Šok je takojšen — in brutalen. Telo hlasta za zrakom, mišice se krčijo. Toda v tem trenutku agonije mora vojak ohraniti popolno zbranost. Z jasnim glasom mora izkričati svoje ime, čin in službeno številko. Šele ko se izvlečejo iz smrtonosnega objema vode, sledi nenavaden ritual, ki združuje trpljenje in tradicijo: valjanje v snegu, čemur sledi požirek ruma in zdravica kralju Karlu III.
To ni zgolj preizkus vzdržljivosti ali ekscentrična vojaška tradicija. To je generalka za tretjo svetovno vojno.
V novem objektu, imenovanem Kamp Viking, približno 65 kilometrov južno od Tromsøja, se britanske specialne enote ne pripravljajo več na asimetrično bojevanje v puščavah Bližnjega vzhoda. Tu, na severnem krilu zveze NATO, se urijo za neposredni spopad z Rusijo, poroča Politico.
Vrnitev na sever
Današnja geopolitična realnost je neizprosna. Ruska invazija na Ukrajino je temeljito preoblikovala varnostno arhitekturo Evrope, fokus zahodnih sil pa se je znova premaknil na visoki sever. Kamp Viking, ki je svoja vrata odprl leta 2023 kot neposreden odgovor na rusko agresijo, je postal živec te nove strategije.
»Vidimo se na kontinuumu,« je za omenjeni medij povedal brigadir Jaimie Norman, poveljnik, ki nadzoruje vaje. »Na eni strani je mir, na drugi vojna. Mi smo nekje vmes.«
Njegove besede odmevajo v praznini arktične pokrajine. Letos spomladi se bo tam urilo 1500 vojakov, prihodnje leto še 500 več. Scenarij, ki ga preigravajo, je tisto, česar so se evropski voditelji desetletja bali le v teoriji: aktivacija 5. člena Severnoatlantske pogodbe – napad na eno članico je napad na vse.
Toda tokrat so vložki še višji. Arktika ni več zgolj strateška blažilna cona. Postaja osrednje prizorišče merjenja moči, kjer se prepletajo ruski interesi, evropska negotovost in nepredvidljive ambicije Združenih držav Amerike pod vodstvom Donalda Trumpa.
Arktični stražar
Obisk britanske zunanje ministrice Yvette Cooper in njenega norveškega kolega Espena Bartha Eideja na poligonu te dni ni bil naključen. Prišla sta podpreti novo pobudo, imenovano Arktični stražar (»Arctic Sentry«). Gre za ambiciozen načrt vojaškega sodelovanja, katerega namen je dvojen: odvračanje Rusije in hkrati pošiljanje signala Washingtonu.
Donald Trump, čigar zanimanje za nakup Grenlandije je nekoč veljalo za diplomatsko bizarnost, je to idejo znova obudil, tokrat z večjo geopolitično težo. ZDA vidijo Arktiko kot ključno točko za obvladovanje tako Rusije kot Kitajske. Evropa se medtem boji, da bi ameriški fokus na ta del Zemlje in severni Atlantik lahko pomenil umik od kopenske obrambe evropske celine.
»Poglejte zemljevid Arktike,« je opozorila ministrica Cooperjeva med opazovanjem vaj. »Ne morete gledati na arktično varnost izolirano. Ruske grožnje prihajajo skozi Severno floto naravnost v Atlantik. To je transatlantska grožnja, ne zgolj evropska.«