Komisarka za širitev Marta Kos je bila včeraj vzhičena. Bil je namreč »supertorek« za širitev. Vzdevek je včerajšnji dan dobil zato, ker v zadnjih dvajsetih letih niso potekale štiri pridružitvene konference na isti dan. Srečanja z odpiranjem poglavij z novinkama v širitvenem procesu – z Ukrajino in Moldavijo – ter zapiranjem poglavij s favoritinjama – Albanijo in Črno goro – so bila za Evropsko unijo dokaz, da se v vse bolj geopolitičnem procesu širitve stvari vendarle premikajo. Štiri od devetih kandidatk za članstvo v Uniji so naredile naslednje korake proti članstvu v Evropski uniji.
Ukrajini in Moldaviji je po začetku pogajanj s temeljnim pogajalskim sklopom uspelo odpreti še pogajalski sklop o zunanji politiki. Z Albanijo so začasno zaprli pogajalske sklope na področjih znanosti in raziskav, izobraževanja in kulture ter zunanjih odnosov. Črna gora, ki je v pogajalskem procesu daleč pred drugimi in upa, da se bo pridružila leta 2028, pa je zaprla poglavji o konkurenčnosti in carinskih predpisih. Pričakovanja kandidatk – tako starih kot novih – so velika. Ukrajina denimo želi do konca leta 2027 končati vse prilagoditve svoje zakonodaje evropski. Kot je poudaril podpredsednik vlade Taras Kačka, si želi, da bo EU čim prej odprla nadaljnje štiri pogajalske sklope z njegovo državo, ob čemer je zagotovil, da zamenjava vlade ne bo vplivala na ukrajinski reformni proces. Črna gora medtem pričakuje zaključek pogajanj letos in pridružitev EU leta 2028.
Kdaj bo pravi čas za evropske reforme?
Priprave na širitev bi morale biti zdaj v Evropski uniji v polnem teku. Vendar se razen na deklarativni ravni, da je treba začeti priprave na širitev tudi v integraciji, ne dogaja kaj veliko. Zoran Nechev, analitik pri mislišču Evropa misli, ocenjuje, da Evropska unija ni dovolj dobro pripravljena na širitev. »Delo v zvezi z napredkom kandidatk je potekalo hitreje kot delo EU na lastnem področju. Notranje reforme preprosto niso držale koraka z zagonom širitve in to vrzel je zdaj treba zapolniti. Dobra novica je, da se končno zdi, da prihajajo dolgo odloženi pregledi politik pred širitvijo: komisija pravi, da si prizadeva čim prej dokončati sporočilo, še pred strateško razpravo o širitvi in reformah na oktobrskem zasedanju evropskega sveta. Ko bodo objavljeni, naj bi zagotovili smernice in navodila za notranje reforme – proračun, sprejemanje odločitev, politike –, ki jih bo razširjena Unija potrebovala,« razlaga Nechev.
Reformni procesi znotraj Evropske unije zastajajo celo toliko, da sploh še ni bila sprejeta odločitev, ali bo treba spremeniti evropsko pogodbo zaradi širitve. Je pa vprašanje širitve neposredno povezano tudi z naslednjim evropskim proračunom, kjer se bodo kmalu začela pogajanja na ravni držav o predlogu evropske komisije. Nechev ocenjuje, da odločitev glede sprememb evropske pogodbe še ni bila sprejeta zaradi tehničnih razlogov, na vrsto bi ta del evropske domače naloge lahko prišel šele ob koncu pristopnih procesov.
»Sprememba pogodb bo tako ali tako prišla, ko bo prišlo do končnega odločanja. O vsaki pristopni pogodbi se morajo pogajati, jo morajo podpisati in ratificirati vse države članice, pristop katere koli nove države pa neizogibno sproži prilagoditve pogodb. Ta trenutek je naravna in neizogibna priložnost. Do takrat ne pričakujem, da bi države članice odprle pogodbe. Za to ni zanimanja, politično pa bi se to lahko izkazalo za preveč drago, zlasti ob bližajočih se občutljivih volitvah v ključnih prestolnicah,« meni Nechev.
Pozicioniranje pred
oktobrsko razpravo
Prav zato ostaja bojazen, da bi lahko prišlo do prvo- in drugorazrednih članic. Prav proti temu se je na nedavnem srečanju Prijateljev Balkana pod pokroviteljstvom Italije izreklo več držav, ob Avstriji, Češki, Grčiji, Hrvaški in Slovaški tudi Slovenija. V »Rimski listini« so države poudarjale, da je treba ohranjati verodostojnost, predvidljivost in enotnost procesa širitve.
Kot poudarja Nechev, različni non-paperji držav nastajajo kot pozicioniranje držav pred strateško debato o širitvi EU, načrtovano za oktober. Kot ugotavlja, dokumente združuje želja po pospešitvi pristopnega procesa, razlikujejo pa se le v poudarkih: »Nekateri se osredotočajo na zaščitne ukrepe in vprašanja, kot so glasovalne pravice, medtem ko francosko-nemški dokument zagovarja postopno vključevanje – vendar tesno povezano z uradnim procesom, z odpiranjem sklopov in zapiranjem poglavij, ne pa kot nadomestilo za članstvo. Gre za razlike v pogledih, ne pa za dva tabora glede članstva prvega in drugega razreda.«