Napad ameriške vojske na Caracas in ugrabitev predsednika Nicolasa Madura je pokazala, kar bi moralo biti že dolgo jasno – da ameriški vojski ni para. Obstaja pa subtilna, a pomembna razlika med sposobnostmi ugrabitve enega najbolj varovanih ljudi na svetu ter sposobnostjo spraviti države in njihove vojske na kolena na eni strani in uspešnim nadzorom nad državo na drugi strani. To so ZDA krvavo izvedele med ekskurzijama v Afganistan in nato še v Irak. Čeprav so številni Venezuelci veseli zaradi Madurove odstranitve, se zopet poraja vprašanje, kaj se bo zgodilo zdaj.
Zmedene novice glede tranzicije v Venezueli prihajajo že od samega začetka. Donald Trump je na tiskovni konferenci po uspešni operaciji v Venezueli slovesno razglasil, da bodo ZDA prevzele nadzor nad državo in tam ostale dlje časa ter tako poskrbele, da bo tranzicija uspešna. Že takoj ko so ga novinarji vprašali, ali bo v Venezuelo poslal tudi ameriške vojake, da bi pomagali ohranjati mir med tranzicijo, pa se je predsednik ZDA povlekel nazaj in povedal: »Ne, v Venezueli bomo prisotni, ko je govor o nafti. Tja bomo poslali svoje strokovnjake. Nekaj bomo morda potrebovali. Ne zelo veliko.«
Nevarnost lakote v Venezueli
Strokovnjaki so nad nejasnostjo glede načrtov za prihodnost Venezuele medtem veliko bolj zaskrbljeni kot Trump. Deloma zaradi varnostnih razlogov, a tudi iz čisto humanitarnih. Ameriški strokovnjak za geopolitiko Peter Zeihan je na svojem youtube kanalu opozoril, da je bila Venezuela nekoč sicer izvoznica hrane, danes pa kar 80 odstotkov te uvaža. Zaradi tega ocenjuje, da bi ameriški embargo na uvoz in izvoz iz Venezuele lahko povzročil pomanjkanje hrane v državi že v nekaj tednih ali mesecu dni.
»Poti, ki bi vodile do nečesa, kar bi bilo všeč komur koli, ki mu je Venezuela pri srcu, je zelo malo,« še opozarja. V veliki meri tudi zaradi vprašanja politične tranzicije v državi. Ta ima že v izhodišču dve težavi. Dolgoletni predsednik Venezuele Hugo Chavez ni želel imeti konkurence znotraj lastne stranke, zato je za svojega namestnika izbral nekdanjega voznika avtobusa Nicolasa Madura. Zeihan trdi, da je to storil, ker je bil Maduro popoln prikimovalec. Tudi Maduro pa za seboj ni pustil nobenega jasnega naslednika. Madurova podpredsednica Delcy Rodriguez je sicer že prisegla kot začasna predsednica, a naj bi bilo več moči v rokah notranjega ministra Diosdada Cabelle in obrambnega ministra Vladimirja Padrina Lópeza.
Kot Irak ni bil Afganistan, tudi Venezuela ni Irak
Človek, ki se na ameriške okupacije spozna zelo dobro, je nekdanji poslanec britanskih konservativcev in diplomat Rory Stewart, ki je bil vpleten tudi v začasno koalicijsko upravo po zrušitvi Sadama Huseina v Iraku, s humanitarnim delom pa je imel polne roke že v Afganistanu. »Obstaja verjetnost, da je to za nekaj časa zaključena zgodba in da se ponovi zgodba iz Irana, ko je Trump ukazal napad, izrekel nekaj velikih besed in režim po napadu pustil pri miru. Možno je, da bo mislil, da je svoje delo opravil, ko je odstranil Madura. Da bo računal s tem, da se bodo novi generali dogovorili z ameriškimi naftnimi podjetji in da se bodo upanja Venezuelcev za nov začetek ter demokracijo izkazala za prazna,« je povedal v svojem podkastu The Rest is Politics. »Druga možnost, ki se mi zdi zelo nenavadna, pa bi bila, da bi res poskušal poslati ameriško vojsko in da bi dejansko poskušal voditi Venezuelo.« Pri tem opozarja, da bi bil to lahko najtežji od vseh scenarijev. Pri tem ni osamljen.
Vsi poznavalci opozarjajo na izredno problematično geografijo Venezuele. Začne se že z glavnim mestom Caracas. Na zemljevidu se sicer zdi, da je tik ob obali in da logistična oskrba in nadzor mesta ne bi smela predstavljati večjih težav, a že podrobnejši pogled razkrije, da je mesto v resnici v dolini in obdano z gorami, ki ga ločijo od obale. Pot od obale do mesta vodi skozi dva dolga predora. Vse to pa pomeni, da je Caracas idealno pozicioniran za gverilske operacije oboroženih akterjev, ki bi hoteli otežiti tranzicijo. Zeihan ob tem ocenjuje, da bi bila ameriška okupacija Venezuele že samo zaradi tega težja od okupacije Iraka, kjer so Američane ob zrušitvi režima Sadama Huseina prav tako pričakali z navdušenjem.
Podobne pomisleke ima tudi Stewart, ki pravi, da so ga med pogovori z Venezuelci v zadnjih dneh preplavljali neprijetni spomini iz Iraka in Afganistana. »Ko smo šli v Irak, so vsi govorili, da to ni Afganistan. Da gre za veliko bogatejšo državo. Z izjemnimi naftnimi zalogami. Imamo veliko denarja in izobražencev. Venezuelci pa zdaj govorijo, to ni Irak, imamo izobražence. Ne bo lahko, ampak tehnokrati se bodo vrnili in ponovno zgradili državo. Ne gre za primitivno državo, nimamo verskih ali sektaških težav. Mislim pa, da ta analiza podcenjuje, kaj pomeni 25 let razgradnje države. Ko Chavez in Maduro ekonomijo skrčita za 80 odstotkov, ko infrastruktura ne deluje, ko je vojska votla, ko ni civilne družbe, ko 200.000 ljudi dela v paravojaških enotah, povezanih z mamili, ko FARC in kolumbijski gverilci sedijo takoj na drugi strani meje …« Opozarja, da so te okoliščine nočna mora za ameriški nadzor države, s podobnimi težavami pa bi imela opravka tudi nova venezuelska vlada. Tamkajšnja opozicija je bila že pred Madurovim padcem razdeljena glede ključnih vprašanj, skupaj pa jo je držalo zlasti dejstvo, da so nasprotovali režimu. »Kdor koli bo prevzel oblast, bo obtožen, da je ameriška lutka,« opozarja Stewart.
Naloga za 20 let, karteli pa nestrpno čakajo
Opozarja, da je v Venezueli ključna vojska. Država ima namreč nadpovprečno veliko generalov glede na število vojakov, celo dvanajstkrat toliko, kot bi pričakovali. Dodaja, da ima vsak od teh generalov monopol nad enim delom venezuelskega gospodarstva. Zato se poraja vprašanje, kaj se bo v morebitni tranziciji zgodilo z njimi, sodniki in drugimi z režimom povezanimi visokimi funkcionarji države.
Stewart poudarja, da bi menjave prevelikega števila režimskih ljudi hitro privedle do državljanske vojne. Med drugim tudi zato, da bi si generali zaščitili monopol nad rudniki, naftnimi vrtinami in drugimi viri dohodka. Premalo menjav pa bi po drugi strani zopet pomenilo razočaranje med strujami, ki si želijo spremembe v državi. »Maduro ni bil kot Stalin ali Sadam Husein. To ni bila diktatura ene osebe. To je bil velik sistem, ki ga je vzpostavil Hugo Chavez, Maduro pa je bil razmeroma introvertirana figura, ki se je vzpela po sistemu. Če odstraniš Madura, ne odstraniš sistema,« pojasnjuje Stewart.
Zeihan medtem ocenjuje, da bi tranzicija, ki jo je predstavil Trump, od ZDA zahtevala 100.000 vojakov v Venezueli, kar je primerljivo z Irakom in Afganistanom. »To je naloga za najmanj 20 let in 200 milijard dolarjev naložb že samo za zagon naftne industrije,« opozarja Zeihan. »Če želiš, da bi država postala samozadostna s hrano, pa še več in več časa. Šlo bi za kolosalen podvig.« Boji se, da se to ne bo zgodilo in da se bo v Venezueli razkroj funkcionalne države po Trumpovi intervenciji še pospešil.
Silno naftno in mineralno bogastvo pa bi v vakuum, ki bi zavladal v državi, znal privabiti tudi kartele iz sosednjih držav. Zlasti Kolumbija, Ekvador in Peru imajo trenutno hude težave z ilegalnim rudarjenjem zlata. Karteli so namreč ugotovili, da je prodajanje zlata veliko varnejše od trgovine s kokainom in drugimi prepovedanimi drogami. Kolumbijska uporniška skupina FARC danes že nadzira rudarjenje na obmejnem območju med Perujem in Kolumbijo, selitev v Venezuelo in rudarjenje zlata tam torej ne bi bila šokantna.