V svetu, kjer se za vpliv potegujejo ZDA, Kitajska in Rusija, mora sedemindvajseterica na novo opredeliti svoj položaj, zmanjšati strateške odvisnosti ter okrepiti notranjo enotnost. Pozivi k povezanosti, kakršnega je izrekel poljski premier Donald Tusk, odražajo zavedanje, da razdrobljena Evropa tvega politično in geostrateško nerelevantnost, piše v novi številki magazina DNVK, ki je izšel v teh dneh.
Od ustanovitve Evropske skupnosti za premog in jeklo in Schumanove deklaracije leta 1950 je evropski projekt temeljil na ideji miru, solidarnosti in postopnega povezovanja. A v zadnjih petnajstih letih so bančna, begunska in koronakriza ter vojna v Ukrajini razgalile notranje napetosti, demokratični deficit in oddaljenost institucij od ljudi. Kritiki opozarjajo, da je Unija pri reševanju kriz pogosto dajala prednost finančni stabilnosti pred socialno pravičnostjo, kar je spodbudilo rast populizma in evroskepticizma.
Geopolitični pretresi so dodatno omajali zaupanje v tradicionalno čezatlantsko zavezništvo. V času Donalda Trumpa so se pokazale razpoke v odnosih z ZDA, kar je okrepilo razpravo o evropski strateški avtonomiji – na področjih obrambe, tehnologije, energetike in surovin. Ideja, ki jo je že pred leti zagovarjal francoski predsednik Emmanuel Macron, danes dobiva novo težo: Evropa mora postati sposobna samostojnega delovanja, ne le gospodarska, temveč tudi varnostna sila.
Del intelektualcev in politikov rešitev vidi v poglobljeni integraciji ali celo federalizaciji. Nekdanji predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi opozarja, da EU na področjih, kjer nastopa enotno – denimo pri monetarni politiki – deluje kot velesila, drugod pa kot razdeljena skupina držav z vetom. Po tej logiki bi več skupnega odločanja pomenilo večjo odpornost in globalni vpliv.
Drugi so skeptični glede možnosti temeljite reforme pogodb in političnega sistema. Nacionalne države ostajajo močne, notranje polarizacije pa otežujejo soglasje o prihodnji smeri razvoja. Evropska unija je tako ujeta med potrebo po večji enotnosti in realnostjo raznolikih interesov.
Kljub negotovosti ostaja temeljno vprašanje enako kot ob začetkih integracije: kako zagotoviti mir, demokracijo in blaginjo za evropske državljane? Od odgovora nanj bo odvisno, ali bo Evropa v 21. stoletju postala samozavesten globalni akter ali pa zgolj prostor vpliva močnejših sil.