Brexit je kljub nizanju dokazov o tem, kako zelo se je z njim samopoškodovala Britanija, še vedno velik bavbav vodilnih politikov v obeh največjih strankah, med vladajočimi laburisti, ki so bili v dolgoletni brexitski vojni (pre)mlačno proti odhodu iz Evropske unije, in konservativci, ki so zakuhali (David Cameron) in skuhali (Boris Johnson) brexitsko polomijo, da bi stranko, vedno sprto glede pripadnosti EU, rešili pred razcepitvijo.
Zakaj se bojijo obračanja hrbta brexitski polomiji? Ker niso povsem prepričani, da je velika večina Otočanov dobrih devet let po brexitskem referendumu res za vrnitev v EU, kar raziskave javnega mnenja kažejo že dolgo. In ker jih je strah vodilnega otoškega evrofoba Nigela Faragea, ki je kljub težavam zaradi razkritja njegovega rasizma in antisemitizma v najstniških letih, zaradi katerega se noče niti slučajno opravičiti, prepričan, da bo njegova stranka Reformirajmo Združeno kraljestvo na oblasti po naslednjih volitvah.
Tudi Trump zbližuje Britanijo z EU
Grožnje Farageevega idola Trumpa, ki je te dni (le delno zaradi nesoglasij o Ukrajini) »ogroženi Evropi« primitivno sporočil: »Zdaj ste prepuščeni sami sebi, luzerji, nasvidenje!«, potem ko je celo dejal, da pozna tudi neumne evropske voditelje, ki veliko govorijo, pa nič ne naredijo, in uničujejo svoje države, posebno z migranti, so na Otoku sprožile ne le neprijeten občutek in skrbi, da ne morejo več računati na podporo (Trumpove) Amerike, domnevno posebne zaveznice, ampak tudi previdni val obžalovanje brexita.
Voditeljica konservativcev Kemi Badenoch, ki so ji dnevi na vrhu, kot je videti, vse bolj šteti, je šokirala vse, ko je dejala, da je bil brexit poleg covida in finančne krize leta 2008 eden od »šokov, ki so poškodovali Britanijo«. Takšnih besed nikoli ne bi pričakovali z vrha konservativne stranke, ki je odgovorna za brexitsko polomijo.
Medtem je kar sto poslancev glasovalo za britansko vrnitev v carinsko unijo EU, ki so jo predlagali proevropski liberalni demokrati. Koliko jih je glasovalo proti? Prav tako sto. Kaj je počelo preostalih 450 poslancev? Ali so se strahopetno vzdržali glasovanja ali pa so med glasovanjem praznili kozarce v številnih lokalih v parlamentu.
Gospodarsko zbližanje z EU le vprašanje časa
Badenochova, ki trdi, da je leta 2016 glasovala za brexit, je kritizirala probrexitske vlade svoje konservativne stranke, ker so se odločile zapustiti EU, preden so imele načrte za gospodarsko rast zunaj nje. Pogumno! Precej manj politično pogumno je izzvenel laburistični premier Keir Starmer, ki se tudi sam ne počuti varnega na vodilnem položaju laburistov, ko je rekel, da vrnitev Britanije v carinsko unijo EU ne pride v poštev, čeprav je obenem v kar dveh govorih napovedal oziroma obljubil tesnejše odnose in vnovično zbliževanje z EU.
Zaradi ukrajinskih in drugih »trumparij« je Britanija politično spet tesno povezana z EU. Videti je, da je gospodarsko zbližanje, najprej z vrnitvijo v carinsko unijo, le še vprašanje časa. Tudi vrnitev Britanije v članstvo EU je vprašanje (precej daljšega) časa, je pa zelo verjetno. Odvisno je predvsem od EU, ki v trumpastih časih Britanijo potrebuje. Kot Britanija potrebuje njo.
