Kitajska in ZDA bi morale biti partnerici, ne tekmici. To je kitajski predsednik Xi Jinping dejal ameriškemu Donaldu Trumpu, ki je v četrtek začel dvodnevni obisk v Pekingu. Xi je Trumpu, ki ga je že obiskal leta 2017, pripravil lep sprejem z rdečo preprogo in topovskimi salvami. V četrtek zvečer mu je priredil banket, v petek pa ga je povabil na čaj in kosilo. Srečanje vzbuja veliko pozornosti že zato, ker gre za največji gospodarstvi na svetu: ameriški BDP predstavlja četrtino svetovnega BDP, kitajski petino.
»Sodelovanje koristi obema stranema, konfrontacija pa jima škodi (…) Začrtati moramo novo usmeritev, ki bo vodila k sporazumevanju dveh velikih sil in k novi eri,« je Xi dejal Trumpu. Vsekakor je kitajsko gospodarstvo, ki se sooča s težavami, odvisno od zunanje trgovine, torej potrebuje dobre odnose tudi z ZDA. Partijska in Xijeva oblast pa črpata legitimnost predvsem iz gospodarske uspešnosti.
Tudi Trump je bil spravljiv, ko je Xiju dejal: »V čast mi je, da sem vaš prijatelj. In odnosi med Kitajsko in ZDA bodo odslej boljši kot kadar koli prej. Skupaj bomo imeli čudovito prihodnost.«
Številne težave
Toda te lepe besede in Xijeva gostoljubnost, ki Trumpu prija, ne morejo izbrisati več hujših problemov v odnosih med državama. Ne nazadnje je Trump letos vojaško napadel dve kitajski zaveznici: Venezuelo in Iran. Lani, kmalu po vrnitvi v Belo hišo, pa je celo za več kot 100 odstotkov dvignil carine na uvoz iz Kitajske. Oktobra sta s Xijem, ki je imel v carinski vojni močnega aduta v velikih ameriških potrebah po kitajskih redkih zemljah, sklenila premirje, ko sta se za eno leto dogovorila o 10-odstotnih carinah in prodaji redkih zemelj. Zdaj namenjata veliko pozornosti vprašanju, kakšne naj bodo carine od novembra, ko ne bo več veljal ta sporazum.
Za Trumpa je nesprejemljivo, da Kitajska, ki jo vsekakor dojema kot tekmico, samo še povečuje svoj velikanski presežek v trgovini z ZDA. Kot je zapisal na svojem družabnem omrežju, zahteva od Kitajske, da odpre svoj velikanski trg ameriškim proizvodom, tudi kmetijskim. Birokratske ovire za dostop na kitajski trg so poleg Tajvana glavni problem v odnosih med državama.
Vprašanje Irana
Trump zdaj pritiska na Xija, da bi Kitajska, ki je strateška in glavna ekonomska partnerica Irana, uporabila svoj vpliv za izhod iz sedanje iranske krize. Med letom na Kitajsko je zunanji minister Marco Rubio dejal: »Upamo, da jih bomo prepričali, da bodo igrali bolj aktivno vlogo nasproti Iranu.« Trump pa je dejal, da bo imel »dolg pogovor« s Xijem o Iranu, kmalu za tem pa, da Iran morda sploh ne bo tema pogovorov. Vsa ta zmeda kaže, da mu Iran povzroča hude preglavice. Kot piše New York Times, Kitajska sili Teheran v pogajanja z ZDA, hkrati pa – tudi s pošiljanjem elektronskih delov, pomembnih za proizvodnjo dronov in izstrelkov – pripravlja Iran na morebitne nove ameriško-izraelske napade. Vsekakor je v interesu Kitajske, da se odpravi blokada Hormuške ožine. Skoznjo je vse do februarja prihajalo 43 odstotkov njenega uvoza nafte in 24 odstotkov uvoza zemeljskega plina.
Xijevo svarilo glede Tajvana
A za Xija je najpomembnejše vprašanje Tajvana v kitajsko-ameriških odnosih. »Če ne bo prav obravnavano, bi državi (ZDA in Kitajska) lahko prišli v konflikt,« je dejal Trumpu. Konflikt sicer ne pomeni nujno vojne. Kitajska ima Tajvan za eno svojih provinc, ki si ji je zaradi ameriških letalonosilk ni uspelo priključiti po koncu državljanske vojne leta 1949. Xi zdaj predvsem nasprotuje ameriški prodaji orožja Tajvanu. Najbrž pa bi bil zadovoljen že z majhno Trumpovo gesto.
A Trump bo zadovoljen le, če bo Xi pristal na veliko kitajsko pomoč glede Irana in na radikalne spremembe v kitajski trgovinski politiki. Trump je v podrejenem položaju tudi zato, ker je ameriška proizvodnja vojaških letal in izstrelkov ter računalnikov in pametnih telefonov odvisna od redkih zemelj, nad katerimi ima Kitajska skoraj monopol. V sedanjih pogovorih s Xijem nima dobrih kart. Gre za to, da se Trumpu mudi biti uspešen zaradi delnih kongresnih volitev jeseni. Xi pa bo lahko še dolgo vladal brez takšnih nevarnosti za svojo oblast in čakal, da bo Tajvan, kjer je zdaj voditeljica opozicije naklonjena Pekingu, kot zrela hruška padel v naročje komunistični Kitajski.
Čas dela tudi v prid Xijevega stremljenja, da Kitajska do leta 2049, ko bo stoletnica prihoda komunistov na oblast, postane prva svetovna sila na vseh področjih in prehiti ZDA. Xijeva ideja, da bi morali biti partnerici in ne tekmeci, pa lahko v najboljšem primeru pomeni samo začasno zbližanje z ZDA. Glavni Xijev cilj ostaja oslabitev Zahoda, predvsem ZDA.