Faten je več let igrala v maroški regionalni ligi za klub Maghreb Atlético Tetuán. Nogomet je bil njena velika strast, vendar ji igranje ni omogočalo preživetja. Treningi so bili ob torkih na nogometnem igrišču, ob četrtkih pa na plaži v bližini Tetouana, kjer je 26-letnica živela z družino. Po besedah trenerja je treninge oboževala.
A od ženskega nogometa v Maroku ni bilo mogoče živeti. Za zmago je prejela približno 260 dirhamov oziroma okoli 25 evrov, za poraz pa nič. S tem je težko preživljala sebe in pomagala materi, dvema sorojencema ter drugim sorodnikom. Oče ji je umrl, ko je bila stara komaj 12 let.
Poleg nogometa je čistila grobove
Da bi zaslužila za življenje, je Faten poleg nogometa delala na najstarejšem pokopališču v mestu. Čistila je grobove in obiskovalcem prodajala šopke bazilike, znane kot rajhan, ki ima v muslimanski tradiciji simbolni pomen in se povezuje z blagoslovom pokojnikov.
»Sanjala je, da bo prek nogometa prišla v Evropo,« je za Guardian povedala njena mama Jamilla. Namesto boljšega življenja jo je doletela smrt. Faten je 30. julija umrla med plavanjem od Maroka do Ceute, španske enklave na severu Afrike, nedaleč od Tétouana. Pokopali so jo na pokopališču, kjer je nekoč delala.
Med množičnim prečkanjem umrlo najmanj 141 ljudi
Po podatkih organizacije za pravice migrantov Caminando Fronteras je bila Faten ena od najmanj 141 ljudi, ki so umrli med množičnim poskusom prečkanja meje s španskim ozemljem prejšnji mesec. Nekateri so se utopili, drugi pa so umrli v gneči in prerivanju na kopenski meji. Po ocenah je bila večina žrtev mlajša od 35 let.
Tragedija se je zgodila manj kot leto dni po velikih protestih mladih po vsej državi, ko so mladi opozarjali na pomanjkljiva vlaganja v zdravstvo in izobraževanje, medtem ko država velike vsote namenja gradnji dragih stadionov. Maroko se namreč pripravlja na soorganizacijo svetovnega prvenstva v nogometu leta 2030 skupaj s Španijo in Portugalsko.
Svetovno prvenstvo je za Maroko postalo simbol nacionalnih ambicij, hkrati pa je sprožilo razprave o tem, kam bi morala država usmerjati denar. Lani je bilo brezposelnih skoraj 40 odstotkov mladih med 15. in 24. letom. Tudi tisti, ki najdejo delo, pogosto prejemajo nizke plače. Minimalna bruto plača v zasebnem sektorju znaša približno 300 evrov na mesec.
»Tako kot Faten tudi številni moji prijatelji in jaz ne moremo najti dela v svoji državi. Tukaj je težko graditi prihodnost,« je povedal 20-letni Simo, ki se je pred kratkim vrnil v Maroko po neuspešnem poskusu prehoda v Ceuto.
Na dan smrti je njena mama izvedela za odobreni vizum
Najbolj boleč del zgodbe se je zgodil prav na dan, ko je Faten umrla. Njena mama Jamilla je tistega jutra prejela telefonski klic. Oseba na drugi strani je želela govoriti s Faten.
»Ne, jaz sem njena mama,« je odgovorila. Uradnik ji je nato povedal, da so Faten odobrili španski vizum in da mora osebno priti na konzulat v Tangerju, kjer bi dokument lahko prevzela z osebnim dokumentom.
Jamilla pravi, da sploh ni vedela, da je njena hči zaprosila za vizum. Še manj razume, zakaj je hčerka, če je že čakala na odgovor, tistega dne tvegala življenje in se odločila za nevaren prehod morja do Ceute.
Mati domneva, da je hči morda skušala vizum pridobiti po neuradni poti in ni pričakovala, da bo njena prošnja dejansko odobrena. Ne ve, za kakšen vizum je šlo in kam je Faten nameravala odpotovati.
V zadnjih tednih pred smrtjo se je njena hči po besedah matere močno spremenila. Postala je tiha, žalostna in zaprta vase. »Delovala je odsotno,« se spominja Jamilla.
Družino je po njeni smrti čakala nova tragedija
Družinska tragedija se s smrtjo Faten ni končala. Ko je Jamilla izvedela, da je Faten poskušala priti v Ceuto, je ugotovila, da sta mejo skušala prečkati tudi njena druga otroka. Najstarejšemu sinu je uspelo priti do Ceute in se je materi oglasil. Še vedno pa čaka na novice o 14-letni hčerki, za katero prav tako domnevajo, da ji je uspelo priti na špansko ozemlje.
»Zdaj sem ostala sama, brez otrok,« je dejala Jamilla.