Julija Lemeščenko je bila pred rusko invazijo na Ukrajino uspešna dvigovalka uteži. Leta 2021 je celo slavila naslov državne prvakinje. V Harkivu, kjer je živela, so jo videvali v telovadnicah tudi po začetku vojne, leta 2024 pa je nenadoma izginila brez sledi.
Javnost jo je naslednjič videla na zatožni klopi v moskovski sodni dvorani. Športnico so ruske oblasti obtožile načrtovanja sabotaž in atentatov v Rusiji v imenu ukrajinskih varnostnih služb. Tožilci so trdili, da je Lemeščenkova razstrelila daljnovode v okolici Sankt Peterburga in nato odpotovala v Voronež, kjer je zalezovala poveljnika ruskih zračnih sil z namenom, da ga ubije.
Novembra je bila obsojena na 19 let zapora. Med postopkom obtožb ni zanikala, a je vztrajala, da je njena vest čista. »Morda si z besedami slabšam položaj, a sta mi čast in vest pomembnejši. Storila sem tisto, kar se mi je zdelo potrebno,« je povedala v kratki zaključni besedi pred sodiščem, ki so jo posneli in objavili na neodvisnih ruskih novičarskih spletnih straneh.
Kljubovalna do konca
Strokovnjaki sicer opozarjajo, da ruske oblasti ukrajinskim vojnim ujetnikom sistematično grozijo, jih pretepajo in mučijo. Zaradi tega naj bi vse domnevne dokaze, pričevanja in priznanja morali jemati z dobro mero soli. Kljub temu naj bi prav kljubovalni nastop športnice nakazoval, da si Putinov režim tokrat obtožb ni izmislil.
Lemeščenkova, ki je danes stara 42 let, je sodišču pripovedovala o grozljivih posledicah ruske invazije v predmestju Harkiva, kjer je živela, in dejala, da so v vojni umrli njeni prijatelji. »Po ruskem bombardiranju in obstreljevanju v tej četrti ni ostal cel niti en stanovanjski blok. Niti eden,« je povedala in dodala, da jo je soočenje z uničenjem postavilo pred izziv, kako se odzvati. »Nimam se za strahopetno ali šibko, zato sem se odločila boriti proti ruski vojaški agresiji,« je povedala sodišču.
Lemeščenkova je sicer ruska državljanka, rojena in vzgojena v Voronežu, kjer so jo aretirali. Leta 2014 se je z možem in otrokom preselila v Harkiv. Začela se je ukvarjati z dvigovanjem uteži in kmalu ugotovila, da ima zanj talent.
Leta 2021 je osvojila ukrajinsko prvenstvo. Želela je mednarodno tekmovati za Ukrajino, a je morala najprej pridobiti državljanstvo, kar je poskušala urediti, ko je leta 2022 napadla Rusija.
Rekrutirali so jo prek telegrama
Ob začetku invazije na Ukrajino se je po proočanju Kharkiv Human Rights Group (KHPG) odselila v Nemčijo, leta 2023 pa se je vrnila v Harkiv. Ruska varnostna služba FSB trdi, da se je Lemeščenkova jeseni 2023 prostovoljno javila za pomoč pri obrambi Ukrajine. S pristojnimi je stopila v stik prek klepetalnega robota na telegramu, nato pa so jo kontaktirali, rekrutirali in spomladi leta 2024 odpeljali v Kijev na usposabljanje z orožjem, droni in eksplozivi. KHPG piše, da naj bi v zameno dobila ukrajinsko državljanstvo, ki si ga je želela, a ga zaradi birokratskih zapletov in vojne do tedaj ni uspela pridobiti.
»Avgusta 2024 jo je sovražnik poslal v mesto Voronež, da bi izvajala diverzantska in teroristična dejanja proti energetski in prometni infrastrukturi ter proti osebju ruskega ministrstva za obrambo,« je pisalo v izjavi FSB. Tja je odpotovala prek Odese, Moldavije in Gruzije, kjer je pustila svojega takrat 13-letnega sina. V Voronežu je stopila v stik z Legijo Svobodna Rusija in od njih prejela denar za nakup sestavnih delov za izdelavo 10-kilogramske bombe, s katero je oktobra 2024 razstrelila steber daljnovoda v bližini Sankt Peterburga. Čeprav vpletenosti v dejanje ni zanikala, je Lemeščenkova na sodišču izjavila, da je bila njena tarča tovarna za proizvodnjo vojaških dronov. Glede zasledovanja ruskega poveljnika zračnih sil Alekseja Lobodo, ki je bil vpleten v bombardiranje Harkiva, pa je pojasnila, da je želela pomagati v boju proti ljudem, ki so bombardirali njeno mesto. Ves čas je vztrajala, da je bila odločna, da s svojimi dejanji ne ogrozi življenj civilistov.
»Nisem državljanka države, za katero sem se odločila boriti, a kljub temu imam Ukrajino za svoj dom. Rada imam to državo, rada imam Harkiv,« je še povedala sodišču.