Obsežna preiskava, v kateri so sodelovali novinarji 14 javnih radiotelevizijskih hiš po Evropi, je razkrila alarmantno napako v sistemu darovanja genskega materiala. Anonimni darovalec sperme, ki je nevede prenašal genetsko mutacijo, ki bistveno povečuje tveganje nastanka raka, je postal biološki oče vsaj 197 otrok.
Končna številka je po poročanju BBC verjetno še višja, saj vsi evropski centri niso posredovali podatkov o oploditvah. Spermo je moški daroval kot študent, klinike pa so jo uporabljale polnih 17 let.
Zdravniki po Evropi so sumljive primere začeli zaznavati že letos spomladi, ko so identificirali 67 takšnih otrok, od katerih jih je 23 podedovalo sporno mutacijo, desetim pa so celo že diagnosticirali raka.
Preiskava zdaj razkriva, da je število prizadetih otrok bistveno višje, najmanj 197, pri čemer končna številka še ni znana. Ni pa znano, koliko otrok je podedovalo sporno mutacijo.
»Veliko otrok je že zbolelo za rakom, nekateri so razvili celo dve različni obliki raka. Nekateri so umrli zelo zgodaj,« je tragične posledice opisala dr. Edwige Kasper iz Univerzitetne bolnišnice Rouen v Franciji.
Ena od mamic, katere hči je podedovala mutacijo po darovalcu, je za BBC spregovorila o neizogibni usodi, ki jih čaka: »Do darovalca ne gojim nobene zamere. Ne vemo, kdaj, ne vemo, kateri rak, ne vemo, kolikokrat. Ampak ko pride, se bomo borili. Če bo treba, se bomo borili večkrat.«
»Sperme ni mogoče narediti popolnoma varne«
Preiskava je hkrati razkrila, da so seme spornega darovalca uporabljale klinike v kar 14 državah, med drugim v Franciji, na Danskem in v Belgiji. Posebej skrb zbujajoč je primer slednje: kljub belgijskemu pravilu, ki dovoljuje uporabo semena enega darovalca za največ šest družin, se je z vzorci tega darovalca rodilo kar 53 otrok.
Profesor Allan Pacey z Univerze v Manchestru je primer označil kot »grozen« in opozarja na ključno sistemsko pomanjkljivost: »Problem je, ker ni mednarodnega pravila o številu uporab (vzorcev enega darovalca).« Profesor hkrati poudarja, da sperme ni mogoče narediti popolnoma varne, saj »je ne moremo testirati na vse genetske napake«.
Profesor Pacey je hkrati opozoril, da pride pri preverjanju skozi sito le kak odstotek kandidatov za darovalce. »Če bi bila pravila še strožja, donatorjev sploh ne bi imeli,« je poudaril dilemo med varnostjo in razpoložljivostjo.
Evropsko združenje za humano genetiko sicer predlaga omejitev na 50 družin na darovalca. Vendar dodajajo, da ta omejitev ne bi zmanjšala tveganja prenosa redkih genetskih bolezni. Tu pa je tudi psihološki vidik. »Ne vemo, kakšne posledice ima spoznanje, da imaš na stotine polbratov in polsester,« opozarja Sarah Norcross iz britanske organizacije Progress Educational Trust. »To je lahko travmatično.«
