Po več letih vojne se je ruska ekonomija razcepila na dva ločena sistema. Na eni strani je vojaškoindustrijski kompleks, ki ima prednostni dostop do denarja, delovne sile in uvoza ter še vedno zaposluje in investira. Na drugi strani je preostanek gospodarstva – zasebna podjetja, storitve in potrošnja – ki stagnira ali nazaduje. Takšna struktura omogoča kratkoročno stabilnost, hkrati pa spodjeda dolgoročne razvojne možnosti države, piše švicarski portal 20 minuten, ki povzema članek Aleksandre Prokopenko iz The Economista.
Ključni problem vir rasti
Rusija danes ne živi od produktivnega izvoza ali inovacij, temveč od »vojaških rent«, torej masivnih proračunskih izdatkov za obrambo, ki umetno ustvarjajo plače in gospodarsko aktivnost. V nasprotju z naftnimi prihodki iz preteklosti gre za notranjo prerazporeditev denarja v dejavnosti, katerih končni rezultat je uničenje, ne pa nova vrednost. Avtorica Alexandra Prokopenko to primerja s telesom, ki za preživetje visoko v gorah začne presnavljati lastne mišice.
Ni klasična recesija
To stanje ni klasična gospodarska recesija, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z nižjimi obrestnimi merami ali fiskalnimi spodbudami. Gre za strukturno izčrpavanje, ki se z daljšim trajanjem samo še poglablja. Proračunski primanjkljaj narašča, obresti na dolg postajajo večje breme kot izdatki za izobraževanje in zdravstvo, izvoz energije pa zaradi nizkih cen in popustov dosega najnižje ravni po letu 2020.
Kremelj vseeno vztraja
Med ruskimi elitami prevladuje prepričanje, da želi Zahod Rusijo dolgoročno strateško zajeziti ne glede na izid vojne. Če so tudi Evropa, Ukrajina in svetovno gospodarstvo oslabljeni, se nadaljevanje vojne zdi racionalno tveganje – v upanju, da bodo nasprotniki prej popustili. V takšnem sistemu pričakovanj postane dolgotrajna konfrontacija edini stabilen izid.
Tveganje zloma
Avtorica sklepa, da lahko Rusija vojno še nekaj časa financira, vendar noben alpinist ne more neskončno dolgo preživeti v »coni smrti«. Vsako dodatno leto povečuje tveganje finančnega zloma, institucionalnega razpada in trajne škode, ki je po vojni ne bo mogoče popraviti. Ključno vprašanje za Zahod zato ni več, ali bo prišlo do gospodarskega preloma, temveč kakšna Rusija bo nastala, ko se bo ta prelom začel – in ali sploh obstaja načrt za obdobje po njem.
