Januarja ste prevzeli vodenje Evropskega romskega inštituta za umetnost in kulturo. Kaj je njegovo temeljno poslanstvo?
Naše poslanstvo je dvojno: po eni strani se borimo proti anticiganizmu v večinski družbi, po drugi pa želimo med Romi krepiti samozavest in ponos na romsko identiteto. To počnemo z umetnostjo in kulturo, ustvarjanjem znanja, raziskovanjem, mediji ter romskim jezikom. Ker je ERIAC članska organizacija, pri tem tesno sodelujemo s svojimi člani. Letos povezujemo 280 posameznikov in organizacij, Romov in Neromov z vsega sveta.
Kako bi opisali današnji položaj Romov v Evropi? Se po desetletjih napredka znova vračamo v obdobje večjega zatiranja?
Zgodovino Romov že od njenih začetkov zaznamujejo različne oblike anticiganizma. Zato holokavsta nikoli ne razumem kot osamljen ali izjemen zgodovinski dogodek. Genocid med drugo svetovno vojno je bil vrhunec dolgotrajnega procesa izključevanja, zatiranja in zavračanja Romov v Evropi. Številna stališča, zakoni ter družbene in institucionalne prakse pa po vojni niso izginili, temveč so zgolj spremenili obliko.
Dogajanje v zadnjih letih pa kaže, da nazadujemo. Nekatera stališča in besednjak, ki se pojavljajo v javnih nastopih, medijih ter izjavah intelektualcev in političnih voditeljev, spominjajo na diskurze, ki so bili uvod v drugo svetovno vojno. Zato nisem posebno optimistična. Zdi se mi, da je obdobje mednarodnega soglasja o pomenu človekovih pravic za nami. Odnos do manjšin je med prvimi kazalniki stanja demokracije. Če demokratičnost naših družb presojamo po njihovem odnosu do manjšin, zlasti do Romov, lahko ugotovimo, da jim v zadnjih letih ne gre najbolje.
Ali del odgovornosti za takšen odnos do Romov nosi tudi izobraževalni sistem? Je izobraževanje eno ključnih področij, na katerih bi bilo mogoče doseči spremembe?
Vsekakor. Romi smo del Evrope že več kot sedemsto let. Tukaj smo in tukaj bomo ostali. Zato bi morali sodelovati v razpravah o pripadnosti ter o evropski in nacionalni identiteti. Naša zgodovina je žal skoraj povsem izključena iz učbenikov in šolskih programov. Kadar se Romi v njih vendarle pojavijo, sta naša kultura in zgodovina pogosto predstavljeni skozi stereotipe in predsodke, ne pa kot sestavni del evropske zgodovine. Predsodke, nevednost in napačne predstave moramo nadomestiti z dejanskim znanjem – takšnim, ki ga lahko oblikujemo tudi sami, od znotraj in v prvi osebi: kdo smo, kaj naša kultura je in kaj ni.
Čeprav so institucionalne spremembe počasne, so romske skupnosti danes veliko bolj povezane kot pred nekaj desetletji. Kako močno se je v tem času okrepilo mednarodno romsko gibanje?
Zelo se je okrepilo in razširilo. Hkrati se spreminjajo politične prednostne naloge. Zaradi številnih kriz, s katerimi se spoprijemata Evropa in svet, Romi niso več med prednostnimi vprašanji.
Priča smo tudi širjenju retorike, kakršno poznamo iz gibanja MAGA. V imenu svobode govora se ljudi celo spodbuja k temu, naj izrekajo stvari, ki bi še pred kratkim veljale za odkrito rasistične in popolnoma nesprejemljive. Danes jih zagovarjajo kot izraz svobode govora. Razmere se razvijajo v napačno smer, zato se moramo odzvati skupaj – ne le kot Romi, temveč kot celotna družba.
Številne romske skupnosti živijo v izredno slabih razmerah, ponekod brez ustreznih bivališč ali dostopa do vode. Poskusi oblasti, da bi te razmere izboljšale, pa včasih
naletijo tudi na odpor znotraj skupnosti. Zakaj se to dogaja in kako bi se morale oblasti lotevati sprememb?
Najprej moramo razumeti vzroke sedanjega položaja. Današnji socialno-ekonomski položaj številnih romskih skupnosti je posledica več stoletij izključevanja. Tega ni mogoče odpraviti v letu ali dveh pa tudi ne v enem samem desetletju. Potreben je celovit pristop. Izboljšanje stanovanjskih razmer je pomembno, vendar brez ustreznih javnih storitev, zaposlitvenih možnosti in trajnih virov preživetja takšni ukrepi ne morejo imeti dolgoročnega učinka.
Pomemben dejavnik je zgodovinsko nezaupanje do oblasti. Te so z Romi več stoletij ravnale slabo, zato lahko državne posege doživljajo kot vsiljive in se sprašujejo, kakšen je njihov dejanski namen. Strategije prepogosto nastajajo v uradniških pisarnah, ne da bi se oblasti ustrezno posvetovale z romskimi skupnostmi, organizacijami in strokovnjaki. Romi morajo biti vključeni v ta proces. Le tako lahko zagotovimo, da bo javni denar vložen v ukrepe z dejanskim in trajnim učinkom. Sicer bo porabljen zaman.
Je zato prvi pogoj za trajne spremembe vzpostavitev zaupanja in ne zgolj uvajanje ukrepov od zgoraj?
Vsekakor. Dostop do vode je nujen, vendar stanovanja in infrastruktura sami po sebi niso dovolj. Potrebni so tudi javni prevoz, trgovine, zaposlitvene možnosti, kakovostno izobraževanje in dostop do zdravstvenega varstva. Vsi ti ukrepi morajo biti med seboj usklajeni. Raziskave jasno kažejo, da je možnost trajnih sprememb veliko večja, kadar izboljšanje življenjskih razmer spremljajo priložnosti za izobraževanje, zaposlitev in podjetništvo.
To poznam iz zgodovine lastne družine. Moji stari starši so bili nepismeni in imeli so deset otrok, vendar so razumeli pomen izobrazbe. Obvezno in vsem dostopno izobraževanje je bilo ena od pozitivnih pridobitev komunizma. Moj ded je vse svoje otroke poslal v šolo. Vsi so končali srednjo šolo, trije so nadaljevali študij, sama pa sem postala prva oseba v družini z doktoratom.
Kako poskuša Evropski romski inštitut za umetnost in kulturo prispevati k takšnemu odpiranju družbe? Delujete predvsem prek vlad in javnih ustanov ali se povezujete tudi neposredno s kulturnimi ustanovami in lokalnimi skupnostmi?
Počnemo oboje, kar izhaja iz dvojnega poslanstva inštituta. Po eni strani nagovarjamo večinsko družbo, da bi odpravljali predsodke in oblikovali drugačno pripoved o Romih. S sodelovanjem z vladami in javnimi ustanovami lahko dosežemo širše občinstvo.
Hkrati moramo delovati tudi znotraj romskih skupnosti. Večina romskih naselij nima kinodvoran, veliko ljudi pa nima dostopa do pretočnih platform ali filmskih festivalov. Znanje, strokovnjaki in gradiva že obstajajo, manjka pa politična volja. Sedanje politične razmere vse bolj omejujejo učinek našega dela.
Zato moramo graditi zavezništva z drugimi deli družbe in ljudmi, ki delijo naše vrednote in našo predstavo o Evropi – Evropi, v kateri imajo manjšine in vsi, ki jih družba dojema kot »druge«, enakovredno mesto. Skrajno desni nacionalistični populisti morda pridobivajo moč, vendar obstaja tudi veliko ljudi, ki jim nasprotujejo. Okrepiti moramo medsebojne vezi in oblikovati kritično maso, ki se bo sposobna upreti nastajajočemu valu fašizma v Evropi.
Umetnosti in kulturi pri teh prizadevanjih pripisujete osrednjo vlogo. Lahko zares spremenita svet?
Verjamem, da lahko. Če ima kaj moč graditi mostove med ljudmi, sta to umetnost in kultura. Nagovarjata tako razum kot čustva. Ne delujeta zgolj prek razumskih argumentov, temveč tudi prek naših občutkov in asociacij. Tako pomagata graditi občutek skupne človeškosti in empatijo do drugih.
Po svetu smo 2. avgusta zaznamovali dan spomina na holokavst nad Romi. Kaj ta dan pomeni danes, ko se politično ozračje znova zaostruje?
To je dan spomina, zlasti letos pa ga razumem tudi kot opozorilo. Fašizem ni nikoli zgolj poglavje v zgodovinskem učbeniku, temveč vedno ostaja nekje navzoč. Začne se s sovražnim govorom, razčlovečenjem drugih in sejanjem strahu. V zadnjem letu se je vse to izrazito okrepilo zlasti v odnosu do protiromskega rasizma. Poklon žrtvam je pomemben, vendar ni dovolj. Zdi se, da se kot družba iz zgodovine še vedno nismo ničesar naučili in da njenih naukov nismo prenesli v politično stvarnost. Pomembno je, da se vse več držav spominja romskih žrtev holokavsta in ob tej priložnosti objavlja uradne izjave. Toda med simbolnimi gestami in vsakodnevno politično stvarnostjo še vedno zeva velikanski prepad. Spominjamo se romskih žrtev holokavsta, medtem ko njihovi potomci in družine preživelih še danes doživljajo diskriminacijo in slabo ravnanje.