Datum in kraj nadaljevanja ameriško-iranskih pogovorov o jedrskem vprašanju še nista znana, Iranci pa se z javno diplomacijo že pripravljajo na drugi krog posrednih pogajanj zunanjega ministra Abasa Aragčija z ameriškim odposlancem Stevom Witkoffom. Ali Laridžani, svetovalec vrhovnega verskega voditelja Alija Hameneja, bo v torek na pripravljalnem srečanju v Omanu. O razvoju dogodkov v pogajanjih in nadaljujočih se ameriških grožnjah proti Iranu se je v ponedeljek na zaprtem zasedanju posvetoval tudi iranski parlament skupaj z zunanjim ministrom in poveljnikom vojske Abdolrahimom Musavijem.
Kompromis v zameno za ukinitev sankcij?
Kot rdečo črto, čez katero v pogajanjih ne nameravajo stopiti, v Iranu opredeljujejo pravico do bogatenja urana. Te konvencija o neširjenju jedrskega orožja državam sicer izrecno ne daje, saj govori le o pravici do miroljubne uporabe jedrske energije. Vendarle pa to v Iranu razumejo tudi kot dovoljenje, da ima država svoj jedrski cikel.
Vse od začetka pogajanj se špekulira, kakšen kompromis bi bil Iran pripravljen sprejeti. Kot možnost se je pojavil izvoz visoko obogatenega urana (nad 60 odstotkov čistosti) v Rusijo. Vendar v Teheranu o tem nočejo nič slišati in poročila o pripravljenosti na tak korak označujejo za lažna. Vodja iranske organizacije za jedrsko energijo Mohamad Eslami je kot možni kompromis nakazal, da bi Iran razmislil o razredčitvi zalog visoko obogatenega urana, če bi v zameno odpravili vse sankcije.
Proti Iranu so gospodarske sankcije uvedle ZDA, ponovno pa lani tudi Združeni narodi, potem ko so evropske države (Velika Britanija, Francija in Nemčija) sprožile varovalni mehanizem reaktivacije sankcij (snap-back) zaradi iranskega nesodelovanja pri jedrskih pogajanjih. »Iščemo zagotovila glede odprave nepravičnih sankcij,« je poudaril tudi iranski predsednik Masud Pezeškian. Skupaj z drugimi iranskimi predstavniki je tako poskušal vplivati na oblikovanje ameriških pozicij pred naslednjim krogom pogajanj. Glede tega se bo v sredo z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom sešel izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki v goste v Belo hišo prihaja dober teden prej, kot je bilo načrtovano.
Po aretacijah nove aretacije
Kljub temu da Iran poskuša signalizirati pripravljenost za dogovor, na domačem prizorišču ne pušča priložnosti za obnovitev protestov ali oblikovanje nacionalne opozicije. Po krvavem zatrtju protestov se je za zapahi znašlo več tisoč protestnikov in političnih aktivistov, oblasti pa so dale aretirati tudi štiri vplivne politike reformističnega gibanja klerikov, ki so poskušali v preteklih letih spremembe sistema doseči od znotraj – z reformami. Posebej zanimivo je, da so v zaporu pristali reformisti, ki so sicer zvesti islamskemu režimu in s pomočjo glasov katerih je bil navsezadnje izvoljen tudi predsednik Pezeškian.
Četverici vidnih iranskih politikov očitajo razbijanje družbene enotnosti. Za zapahi so se znašli Ebrahim Askarzadeh, nekdanji član parlamenta, teheranski mestni svetnik in pozneje reformist. Znan je tudi po tem, da je vodil študente, ki so leta 1979 napadli ameriško veleposlaništvo v Teheranu in sprožili 444 dni trajajočo krizo z zajetimi talci. Priprli so tudi Mohsena Aminzadeha, nekdanjega pomočnika zunanjega ministra, in Azar Mansuri, voditeljico Reformistične fronte, široke koalicije reformističnih strank in posameznikov. Prav tako je bil aretiran reformist Džavad Emam.
Reformistično gibanje je sicer v minulem desetletju postalo precej raznoliko. Del reformistov je vztrajal pri postopnih spremembah, drugi so postajali bolj neposredno ostri. Nasploh pa se je njihov elan močno upočasnil, ko je njihov predsedniški kandidat in vodja Zelenega gibanja Mir Hosein Musavi leta 2009 pristal v hišnem priporu. Že po lanski junijski vojni je sicer obnovil pozive, da bi ljudje na referendumu morali odločati o spremembah. Brez dlake na jeziku je bil tudi po januarskem krvavem obračunu režima s protestniki. To je bilo krepko v nasprotju z Združenjem bojevitih klerikov, enim osrednjih reformističnih gibanj, ki je režimu stopilo v bran tako, da je podprlo trditev o organiziranju protestov iz tujine. »Po letih vse hujšega zatiranja je to katastrofa, ki se je bodo spominjali še desetletja, če ne stoletja. Kolikokrat morajo ljudje še povedati, da ne želijo tega sistema in da ne verjamejo vašim lažem? Dovolj je. Igra je končana,« je bil oster Musavi.