Iranska revolucionarna garda (IRGC) ni zgolj elitna vojaška sila. Je hrbtenica iranske države, ki prepleta vojaško moč, politično ideologijo in obsežen gospodarski imperij. Analitiki ji pogosto pravijo "država v državi". To se sliši impresivno, a je njen vpliv tako zelo vpet v vse pore Irana, da opis ne ujame bistva in je celo zavajajoč.
IRGC je bila ustanovljena leta 1979, tik po islamski revoluciji. Oblikovali so jo kot protiutež redni vojski Artesh. Slednja je bila povezana s starim režimom in ji ajatola Homeini ni v celoti zaupal. Izvorna naloga garde je bila zato varovanje revolucije pred zunanjimi in tudi notranjimi sovražniki.
Ključni trenutek za vzpon garde je bila iransko-iraška vojna (1980–1988). V tem krvavem konfliktu se je prekalila v disciplinirano silo, hkrati pa so ji v naročje padle logistične in gradbene naloge, ki so bile ključne za preživetje države. Po vojni je takratni predsednik Hašemi Rafsandžani gardi dovolil sodelovanje pri povojni obnovi in s tem odprl vrata njihovemu vstopu v gospodarstvo.
Gospodarstvo odpora
Iranski gospodarski model sicer temelji na "gospodarstvu odpora", ki ga zagovarja trenutni vrhovni voditelj Ali Hamenej. V veliki meri je bil Iran vanj tudi prisiljen zaradi napetih odnosov z ZDA. Gre za strategijo zmanjševanja odvisnosti od zahodnih trgov in tehnologij, kar v praksi hkrati pomeni protekcionizem in krepitev paradržavnih institucij.
IRGC v tem sistemu deluje prek svojih številnih konglomeratov, ki niso podvrženi javnemu nadzoru niti standardni obdavčitvi. Njihov glavni gospodarski krak je Hatam al Anbija, ogromen gradbeni in inženirski holding, ki zaposluje desettisoče ljudi. IRGC bdi tudi nad črpanjem nafte in plina ter rafiniranjem. Gradijo jezove, avtoceste, tunele in celo stanovanjske soseske. Preko fundacij pa vplivajo tudi na cene osnovnih dobrin.
Leta 2009 je konzorcij, povezan z IRGC, kupil tudi večinski delež v iranskem telekomunikacijskem podjetju (TCI). Šlo je za zelo kontroverzen posel. Ker so s prevzemom uspeli, zdaj neposredno nadzirajo komunikacije v državi.
Ocene, kolikšni delež iranskega BDP nadzirajo, se sicer razlikujejo. Najpogosteje se gibljejo med 20 do celo 50 odstotkov. Zaradi nadzora nad mejnimi prehodi in pristanišči garda prav tako obvladuje črni trg z luksuznimi dobrinami, alkoholom in elektroniko. S pomočjo tihotapljenja pa uspevajo izigravati tudi zahodne sankcije.
Položaj v vladajoči strukturi
V iranski teokraciji je IRGC sicer neposredno podrejena vrhovnemu voditelju. Medtem ko se predsednik države ukvarja z vsakodnevno administracijo, garda izvaja strateške cilje režima. Imajo lastno mornarico, zračne sile in kopensko vojsko, poleg tega pa nadzorujejo prostovoljno milico za notranji red Basij in enote Kuds za operacije v tujini.
Njihov vpliv v parlamentu in drugih civilnih institucijah je ogromen, saj se po upokojitvi številni poveljniki preselijo na županska mesta, ministrske položaje ali v upravne odbore podjetij.
Trenutni vrhovni poveljnik IRGC je Hosein Salami, znan po svoji trdi retoriki proti Zahodu in Izraelu. Esmail Kani je poveljnik enot Quds. Njegova naloga je širjenje iranskega vpliva prek "osi upora", ki jo tvorijo Hezbolah, Hamas in hutijevci. Poveljnik zračnih sil pa je Amir Ali Hajizadeh, ki nadzoruje iranski raketni in dronovski program – ključni element iranske moči za odvračanje napadov.
IRGC ni država v državi. Je drugi obraz države. Nekakšna simbiotska tvorba, ki jo v celoti prežema. Je politična stranka, podjetje in obveščevalna služba v enem. Njihov vpliv je tako globoko zakoreninjen v tkivo Irana, da bi bila kakršna koli korenita sprememba političnega sistema ali gospodarska reforma brez njihovega privoljenja praktično nemogoča. Z obvladovanjem financ in orožja zagotavljajo preživetje režima, hkrati pa sami postajajo njegov najbolj nepogrešljiv del. Nekateri iranologi gredo celo tako daleč, da gardi pravijo "prava država" in "vojaško-industrijski kompleks s teokratsko legitimnostjo". Francoski revolucionar in diplomat Honoré Gabriel Riqueti de Mirabeau je v 18. stoletju dejal: "Druge države imajo vojsko; v Prusiji je vojska tista, ki ima državo." Vse bolj to drži tudi za Iran.