Praznovanje dneva zmage nad fašizmom med Balti mine precej neopazno in (ne)hote spominja na to, da te regije v drugi svetovni vojni ni okupirala le Hitlerjeva Nemčija, temveč med letoma 1939 in 1941 tudi Stalinova Sovjetska zveza. Na Poljskem se prihodu Rdeče armade niti niso uprli, saj so bili prepričani, da jim prihaja na pomoč v obrambi pred nemško vojsko. Velika Britanija in Francija, s podporo katerih je računala Poljska, se ob sovjetskem vdoru v Poljsko nista angažirali. Brez mednarodnega posredovanja so bile Sovjetski zvezi priključene tudi Litva, Latvija in Estonija. Ni skrivnost, da so med prebivalci baltskih držav mnogi z upanjem na večjo samostojnost pozdravili Nemce, ko so jih ti okupirali po zlomu Hitlerjevega pakta s Stalinom leta 1941.
Drugo dejanje odnosov s Sovjetsko zvezo je sledilo, ko je Rdeča armada v baltski ofenzivi jeseni 1944 porazila severno krilo nemške vojske in izvedla ponovno priključitev baltskih ozemelj. Sovjetska zasedba Baltika je trajala vse do avgusta 1991. Obravnava lokalnega prebivalstva po tako imenovani osvoboditvi je bila enako kruta kot ob okupaciji. Med letoma 1944 in 1955 je bilo v gulage deportiranih več kot pol milijona Baltov.
Poljska je svojo državnost ohranila, a je po jaltski konferenci februarja 1945 enako kot baltske države postala del sovjetskega vojnega plena v zameno za ohranitev zavezništva med ZDA, Veliko Britanijo in Stalinom v času, ko se vojna še ni končala.
Nova ruska grožnja
Med- in povojne lekcije so državam ob Baltiku potrdile, da so zahodne partnerice nezanesljive, same pa so prešibke za obrambo pred Rusijo. Zadnje sporočilo o tem, v kom vidijo poroka svoje neodvisnosti, je bilo nedvoumno: sredi krize v Ukrajini sta tako Estonija kot Latvija praznik svoje državnosti proslavili s paradami Natovih čet.
Zaskrbljenost zaradi namer Rusije se je v državah ob Baltiku stopnjevala ves čas mandata Vladimirja Putina. Kritično je narasla v letu 2008, ko je Rusija vojaško posredovala v konfliktu med Gruzijo in ruskimi separatisti v Južni Osetiji ter objavila načela svoje zunanje politike, znane kot doktrina Medvedjeva. V njej je napovedala »brezpogojno zavezanost zaščiti življenj in dostojanstva svojih državljanov, kjerkoli že prebivajo« ter odziv na vsakršno dejanje nasilja proti Rusom. Enako kot v Ukrajini in drugih posovjetskih državah namreč tudi v Litvi, Latviji in Estoniji danes živi ruska manjšina. Gre za nekaj več kot milijon etničnih Rusov, ki jih je na ozemljih baltskih držav po drugi svetovni vojni naselila Sovjetska zveza in predstavljajo skoraj 30 odstotkov prebivalstva Latvije in Estonije ter 5 odstotkov prebivalstva Litve. Vse od začetka ukrajinske krize tako Balti svarijo pred možnim vojaškim vdorom na svoja tla, zahtevajo ostro obravnavo Rusije, krepijo vojaške zmogljivosti, ob lanskem obisku nemške zvezne kanclerke Angele Merkel v Rigi pa je skupina latvijskih intelektualcev nanjo naslovila pismo s prošnjo za ustanovitev stalnih oporišč zveze Nato na Baltiku.
Podobno vojaško nadgradnjo izvaja tudi Poljska, uradno kot odziv na povečano vojaško aktivnost Rusije ob njenih mejah v zadnjem letu dni. Neposredno po priključitvi Krima je poljska vlada zahtevala tudi namestitev dveh Natovih bataljonov na poljskem ozemlju kot izraz zavezanosti obrambi katerekoli članice Nata. Poljska tudi sicer zahteva stalno namestitev Natovih sil na svojem ozemlju. Doslej je bila neuspešna, predvsem zaradi nasprotovanja Nemčije.
Ne strah, temveč interesi
Poljsko in Rusijo povezuje skoraj petstoletna zgodovina spopadov za prevlado na ozemljih srednje in vzhodne Evrope. Zgodovinsko rivalstvo se nadaljuje tudi danes v obliki prizadevanj Poljske za integracijo vzhodnoevropskih držav v EU in Nato, kar bi po oceni raziskovalke Anne Szlouche z Irske narodne univerze Poljski zagotovilo položaj voditeljice v regiji. Poljska je svoj interes, da se Ukrajina, Belorusija in Moldavija pridružijo EU, izrazila že leta 2003, še preden je sama postala članica EU. Prav tako ji je uspelo uveljaviti pobudo za politiko širitve vpliva EU na posovjetske države v obliki tako imenovanega Vzhodnega partnerstva, s čimer se je EU leta 2009 zapletla v usodno geopolitično tekmo z Rusijo.
Daljša zgodovinska perspektiva tako razkrije, da podoba Poljske kot pasivne žrtve ruskih geopolitičnih interesov ni verodostojna. Kadar je mogla, se je v vojaške spopade za ozemlja in vpliv v vzhodni Evropi podajala tudi sama. Po koncu hladne vojne je za takšno zunanjo politiko našla zaveznico v ZDA, razmerje moči do Rusije pa korigira z vplivanjem na politiko EU in zveze Nato.
Podrobnejšo opredelitev potrebuje tudi strah pred posredovanjem Rusije v baltskih državah. Za razumevanje zadošča prebiranje aktualnih medijskih izjav baltskih varnostnih služb: skrbi jih, da bo Rusija baltske države »destabilizirala in prekinila asimilacijo etničnih Rusov«. Latvija in Estonija namreč vse od osamosvojitve ruski manjšini omejujeta udeležbo v javnem življenju in izvajata naturalizacijo. Ugledni britanski politični analitik Anatol Lieven, član ene najstarejših baltsko-nemških plemiških družin, takšno politično držo razlaga s teorijo, da so baltske politične stranke ob osamosvojitvi kot edini možni model ohranjanja državnosti izbrale avtoritarno-nacionalistične republike iz prvega obdobja baltske neodvisnosti med letoma 1918 in 1940. Prevzele so njihovo ideologijo, da sta etnična in jezikovna homogenost predpogoj za obstoj naroda, kar je opredelilo njihov izključujoč odnos do manjšin.
Latvija je ob osamosvojitvi državljanstvo podelila le tistim prebivalcem, ki jih je kot državljane prepoznal zakon o državljanstvu iz leta 1919, in njihovim potomcem. Predstavniki ruske manjšine, v Latviji naseljeni v času Sovjetske zveze, morajo za pridobitev državljanstva opraviti posebne izpite iz znanja latvijskega jezika in zgodovine, s čimer naj bi bila pravično uravnotežena sovjetska politika rusifikacije. V Latviji ima tako še danes 15 odstotkov prebivalcev status ne-državljanov, kar pomeni, da nimajo pravice do udeležbe na volitvah niti do zaposlitve v javnem sektorju.
Malokdo tudi ve, da je tako na zadnjih kot predzadnjih parlamentarnih volitvah v Latviji zmagala socialnodemokratska stranka pod vodstvom priljubljenega župana Rige, etničnega Rusa Nilsa Ušakovsa. Kljub temu Ušakovs ni mogel sestaviti vlade, saj desnosredinske stranke v latvijskem parlamentu dosledno zavračajo možnost sodelovanja s stranko, ki uživa podporo ruske manjšine in želi razvijati odnose z Moskvo. Mnogi Latvijci ruskega rodu zato ne vidijo več smisla v udeležbi na volitvah.
Podobno je v Estoniji, kjer je na nedavnih parlamentarnih volitvah s 27,7 odstotka volilnih glasov zmagala stranka predsednika vlade Taavia Roivasa pred prorusko stranko sredine, ki je dobila 24,8 odstotka glasov. Roivas je že najavil, da proruska stranka sredine, ki je svoj volilni rezultat tokrat še nekoliko izboljšala, ne bo povabljena k sodelovanju pri oblikovanju vladne koalicije.
Kot Latvija tudi Estonija državljanstvo pogojuje z znanjem estonščine, poznavanjem ustave in prisego lojalnosti državi. Danes je ne-državljanov približno 7 odstotkov prebivalcev; skoraj v celoti so to pripadniki ruske manjšine. Za razliko od latvijskih ne-državljanov smejo ti glasovati vsaj na lokalnih volitvah.
Evropske institucije se zavedajo sporne obravnave ruske manjšine. Komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope, nekdanji latvijski minister za socialne zadeve in integracijo Nils Mužnieks, je še leta 2011 priznal, da je Latvija pravice ruske manjšine izboljšala zaradi pritiskov mednarodne skupnosti, po včlanitvi v Nato in EU pa je skupaj z mednarodnimi pritiski izginil tudi interes za demokratične spremembe. Danes je Mužnieks do problema manjšin manj kritičen. Očitke Rusije, da Latvija diskriminira rusko manjšino, zavrača kot »neutemeljene«. Za velik napredek šteje novost, da tako Latvija kot Estonija od leta 2013 omogočata registracijo državljanstva za otroke staršev ne-državljanov, a hkrati priznava, da so mnogi ne-državljani verjetno že preveč odtujeni, da bi to novo pravico izkoristili.
Čezatlantsko zavezništvo po baltsko
V aktualni protiruski zunanji politiki Poljske in baltskih držav ne moremo spregledati elementov revanšizma, ki temelji na popravljanju krivic in lastnih neuresničenih zgodovinskih ambicij. A to ni politika, ki bi vodila v mir in stabilnost v Evropi. Hkrati razkriva špekulativno držo nekaterih članic EU, ki so leta zavestno ravnale proti deklariranim interesom Rusije, v poskusu obvladovanja situacije pa jo predstavljajo kot edinega agresorja. EU je s te perspektive zagrešila strateško napako, ko je dovolila, da njeno politiko do vzhodne Evrope in posledično Rusije obvladujejo države, ki imajo do te regije parcialne interese in zgodovinsko obremenjene odnose. Da se EU tega zaveda, lahko razberemo iz odločitve Nemčije in Francije, da sami prevzameta ključno vlogo pri posredovanju v konfliktu v Ukrajini.
A vse kaže, da so Balti v zavezništvu z ZDA našli pot, da svojo protirusko politiko izvajajo mimo EU. Če je na varnostni konferenci v Münchnu pred mesecem dni kanclerka Angela Merkel poudarila, da želi EU varnost v Evropi graditi z Rusijo in ne proti njej, je bivši poljski predsednik vlade in predsednik Evropskega sveta Donald Tusk na obisku pri predsedniku ZDA Baracku Obami prejšnji teden o Rusiji govoril kot o »sovražniku, ki želi vnesti razkol med evropske partnerice kakor tudi med Evropo in ZDA«. Prav na dan Tuskovega obiska v Beli hiši se je v Rigi začelo izkrcavanje tri tisoč ameriških vojakov in težke vojaške opreme za izvedbo obsežnih tromesečnih vojaških vaj zveze Nato na ozemljih Latvije, Litve in Estonije. ZDA so že napovedale, da želijo operacijo »Atlantska odločenost« do poletja razširiti vse do Črnega morja.
Balti so s forsiranjem tekme med EU in Rusijo za vpliv v posovjetskih državah enkrat že omogočili, da so se ZDA vmešale v občutljive politične razmere v vzhodni Evropi. Lobiranje za dobavo ameriškega orožja Ukrajini jim ni uspelo. Kaj bo njihovo zavezništvo z ZDA prineslo tokrat, bodo pokazali dogodki naslednjih mesecev. Za začetek je Rusija odpovedala sodelovanje v Sporazumu o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi, ki omejuje vojaške zmogljivosti tako držav zveze Nato kot nekdanjega Varšavskega pakta, in tudi sama začela z obsežnimi vojaškimi manevri na Arktiki in v drugih delih Rusije.
