Raziskava združuje satelitska merjenja, ki potekajo že več kot štiri desetletja. Podatki za Antarktiko se zbirajo od leta 1979, za Grenlandijo pa od leta 1972. Analiza podatkov razkriva, da sta bila ledena pokrova v sedemdesetih, osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih razmeroma stabilna. Nato pa se je izguba ledu okrepila, pri čemer so največje pospeške zaznali v obdobju med letoma 2010 in 2020.
»Opazen je jasen trend pospeševanja izgube mase ledenih pokrovov iz desetletja v desetletje,« je za Euronews povedala Inès Otosaka, strokovnjakinja za led z Univerze Northumbria. Ob tem je dodala, da so te spremembe neposredno povezane z rastočimi temperaturami zraka in oceanov.
Grožnja obalnim območjem
Raziskovalci ugotavljajo, da je približno 84 odstotkov izgube ledu posledica pospešenega odtekanja ledu v oceane, preostalih 16 odstotkov pa se nanaša na procese na površini ledu. Toplejša morska voda namreč taja led s spodnje strani in na robovih ledenikov, kar pospešuje njihovo drsenje proti morju. Otosakova denimo izpostavlja, da se na Grenlandiji ledenik Jakobshavn umika s hitrostjo do kar 50 metrov na dan.
Čeprav se zdi dvig gladine za 3,2 centimetra majhen, znanstveniki opozarjajo, da ima lahko tudi vsak manjši porast resne posledice za obalna območja. Po ocenah bi lahko vsak dodatni centimeter dviga gladine morja letnim obalnim poplavam izpostavil še dva do tri milijone ljudi. Študija je bila objavljena v ugledni reviji Scientific Data.
Izguba ledu je med letoma 2020 in 2023 sicer nekoliko upočasnila tempo, vendar raziskovalci poudarjajo, da gre le za posledico kratkoročnih vremenskih nihanj in ne za spremembo dolgoročnega trenda. Obenem svarijo, da ledeni pokrovi na podnebne spremembe reagirajo z večdesetletnim zamikom, kar pomeni, da se bo taljenje verjetno nadaljevalo, tudi če bi nam uspelo zajeziti globalno segrevanje.