Reševalni psi so vajeni marsičesa – iskanja pogrešanih, zahtevnega terena, mraza, dežja in dolgih ur na terenu. Toda preden lahko pomagajo pri reševanju iz zraka, se morajo naučiti še nečesa precej nenavadnega: kako mirno sedeti oziroma ležati v helikopterju.
V nemškem Donauwörthu je potekalo posebno usposabljanje reševalnih psov na območju podjetja Airbus Helicopters. Njegov namen je preprost, vendar lahko v resnični akciji odločilen: psi se morajo navaditi na helikopter, da jih je mogoče skupaj z vodniki hitro prepeljati na območja, ki so za običajna vozila težko dostopna ali celo povsem nedostopna.
Tokrat je v letalski učilnici sodelovalo pet štirinožnih reševalcev – Miko, Odin, Bella, Mia in Hugo. Čeprav so psi praviloma radovedni in pogumni, helikopter zanje predstavlja povsem drugačno izkušnjo kot običajno delo na tleh.
Največji izziv ni sam vstop v helikopter, temveč vse, kar se zgodi potem. Ko se motor zažene, se prostor napolni z močnim hrupom, helikopter začne vibrirati, okoli njega pa nastane močan zračni tok. Za človeka, ki je vajen letenja, je to nekaj običajnega, za psa pa precej nenavadna kombinacija zvokov, tresljajev in gibanja.
Zato je navajanje postopno. Psi se najprej srečajo s helikopterjem, ga ovohajo in spoznajo okolje, nato pa se morajo naučiti, da jih glasen motor, vibracije in močan veter ne prestrašijo. Ključno je, da v takšnih razmerah ostanejo zbrani in poslušajo vodnika.
To ni zgolj vaja za udobnejši polet. Reševalni pes mora biti med prevozom sposoben ohraniti mirnost in se po pristanku čim hitreje osredotočiti na svojo nalogo. Če bi ga hrup ali nenavadno okolje preveč vznemirilo, bi to lahko vplivalo na njegovo sposobnost iskanja.
Ko šteje vsaka minuta
Helikopter je pri iskalnih in reševalnih akcijah lahko neprecenljiv. Omogoča hiter dostop do gorskih območij, gozdov, skalnatih terenov in drugih krajev, kamor bi reševalci po kopnem potrebovali precej več časa. Prav zato mora biti tudi štirinožni član ekipe pripravljen na takšen način prevoza. V resnični akciji namreč ni časa za dolgotrajno privajanje. Ko je nekdo pogrešan ali potrebuje pomoč na težko dostopnem območju, šteje vsaka minuta.