So jutra, ki se dvignejo nad noči. Prav takšno jutro je bilo danes v Beogradu, mestu, ki je vstalo z mislijo na jutri. Pred volišči so v dolgih vrstah stali mladi in stari, v pogovorih pa sta se ves čas omenjali dve besedi: sprememba in upanje. Pot do drugačne Srbije se je za mnoge začela že ob šestih zjutraj.
Alja je danes vstala ob šestih in šla na volišče. Na predčasnih parlamentarnih volitvah je želela glasovati, še preden bi začela druga opravila. Vse drugo je lahko počakalo. »Preden začnem dan, želim oddati glas, želim spremeniti Srbijo, želim si drugačen jutri. In ne bo šlo, dokler ne obkrožim številke tri,« nam je povedala. S številko tri je mislila Študentsko listo – Študentje zmagujejo (Studentska lista – Studenti pobeđuju). V njenem načrtu za nedeljo je bil prvi korak do drugačnega jutri obkrožena številka na glasovnici.
Luka: »Upanje, samo upanje«
Podobno odločen je bil Luka, študent filozofske fakultete. Ob pogledu na ljudi, ki so prav tako zgodaj vstali in se postavili v vrsto, je verjel, da v svojem pričakovanju sprememb ni osamljen. »V danem trenutku nam ne preostane drugega kot upanje. Upanje, da nam bo uspelo, upanje, da se znebimo tega skorumpiranega človeka, upanje. Samo upanje. In glede na to, koliko nas v vrsti čaka že od šestih zjutraj, verjamem, da nisem edini, ki upa.«
Želja po odhodu sedanje oblasti je bila jasna tudi v besedah Slobodana. Na oblasti si želi poštenih ljudi, »ki znajo in hočejo delati«. Dosedanji oblasti je po njegovem čas potekel. Njegov sosed Srđan je svoje pričakovanje povedal brez ovinkarjenja: »Ta dan nam izjemno veliko pomeni in pričakujem zmago Študentske liste. Upam, da se bo vse tisto, kar je v družbi že leta narobe, končno začelo popravljati, vsaj deloma.«
Zoran: »Tam je šele življenje katastrofa«
Vzdušje smo preverjali predvsem v Beogradu. In čeprav se pogosto zdi, da je srbsko podeželje tisto, ki podpira Aleksandra Vučića, je temu nasprotoval Zoran. »Želim si, da pride do sprememb, in verjamem, da si ljudje na podeželju želijo isto,« je povedal. »Res je, da politični analitiki pravijo, da bo prav podeželje vnovič podprlo Vučića, ampak tam je šele življenje katastrofa, in mislim, da si bodo tokrat tudi tam zaželeli sprememb. Glede na številke o udeležbi zna biti podpora študentom povsod.« Da si želi napredka, je poudarila tudi Benita. »Pričakujem, da Srbija nadaljuje tam, kjer se je ustavila pod Vučićem, in da gremo naprej,« je dejala.
Najbolj zadržan odgovor o tem, kaj bi prinesla morebitna zmaga študentov, smo dobili od 98-letne sogovornice. Tudi sama v njej vidi možnost napredka, vendar je opozorila na čas, ki bi ga spremembe zahtevale. »Če zmagajo študentje, gremo vsekakor na bolje. Ne pričakujem pa velikih sprememb, ker bo trajalo, preden bo do njih sploh lahko prišlo.« Med našimi sogovorniki je prevladovala podpora študentom in spremembam. Čeprav smo si v glavnem mestu prizadevali pridobiti tudi izjave ljudi, ki bi se izrecno opredelili kot Vučićevi podporniki, nam to tokrat ni uspelo.
Vnuk pripeljal dedka: »Nazadnje sem volil za Vučića«
Popoldne so se vrste pred volišči nekoliko skrajšale, a volivci so še naprej prihajali oddajat svoj glas. Številni Beograjčani so se organizirali in na glasovanje pripeljali starejše, predvsem svoje sorodnike.
Med Matejem in njegovim vnukom je 63 let razlike. Eden je dve leti hodil na proteste, drugi se je odločil glasovati drugače kot nazadnje; a do volišča sta prišla skupaj. Kakšna država ju bo pričakala po volitvah, še ni znano. V njuni zgodbi pa se prihodnost vsaj za hip zdi nekaj, do česar je mogoče priti skupaj.
