Poletje se je komaj začelo, a se zahodna Evropa že sooča z drugim hudim vročinskim valom letos. Zaradi toplogrednih plinov iz fosilnih goriv se temperature dvigujejo po vsem svetu, a Evropa se segreva hitreje kot katera koli druga celina, kar prebivalce pripravlja na še bolj ekstremne vročinske pojave.
To znanstvenike sili v razmislek o nujnem vprašanju: kako vroč lahko vročinski val dejansko postane? Ne v prihodnjih desetletjih, temveč danes, morda celo to poletje. »Vemo, da vročinski valovi postajajo hujši, pogostejši in trajajo dlje,« je povedala Rebecca Emerton, višja znanstvenica pri Evropskem centru za srednjeročne vremenske napovedi. Po njenih besedah strokovnjake zdaj preseneča predvsem to, s kakšno razliko zračni tokovi podirajo prejšnje temperaturne rekorde, piše ugledni New York Times.
Meje mogočega v segretem podnebju
Evropa se segreva približno dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, in sicer zaradi kombinacije več dejavnikov. Zmanjšanje onesnaženosti zraka je sicer izboljšalo kakovost ozračja, a je v njem pustilo manj delcev, aerosolov, ki bi odbijali sončno svetlobo nazaj v vesolje. Zmanjšana snežna odeja hkrati povzroča, da tla absorbirajo več sončnega sevanja. K pogostejšim in intenzivnejšim poletnim vročinskim valovom pa prispevajo tudi spremembe v vzorcih kroženja ozračja okoli Evrope.
Rekordno visoke temperature bi morale biti po definiciji redke. A ker ljudje segrevamo planet, se ekstremna vročina pojavlja veliko pogosteje, kot bi se sicer, kar je raziskovalce spodbudilo, da poskušajo ugotoviti, kje so zgornje meje našega podnebja. Čeprav se tako intenzivna vročina morda ne bo pojavila vsako poletje, bi poznavanje njenih skrajnosti lahko pomagalo mestom, bolnišnicam in komunalnim podjetjem pri pripravi na najhujše.
Kje je pekel?
Znanstveniki so z računalniškimi simulacijami dosegli znaten napredek pri določanju, kako bi lahko bili videti najbolj ekstremni pojavi na različnih lokacijah, je dejal Erich Fischer, podnebni znanstvenik s švicarske univerze ETH v Zürichu. Manj jasno pa ostaja, kako dolgo bi se lahko tako izjemna vročina obdržala in izpostavljala ljudi peklenskim razmeram dan za dnem, teden za tednom. »Ali obstaja meja? Tu imamo pravzaprav še vedno razmeroma omejeno razumevanje,« je dodal Fischer.
V nedavno objavljeni študiji sta Fischer in podnebna znanstvenica Laura Suarez-Gutierrez pokazala, da so se številni najhujši evropski vročinski valovi v njunih simulacijah pojavili kmalu po drugem vročinskem valu v istem poletju. Eden od razlogov je dejstvo, da lahko en vročinski val pripravi pogoje za intenzivnejšega naslednjega. Ko prvi krog visokih temperatur izsuši tla, gre v naslednjem krogu več sončne energije v segrevanje zraka namesto v izhlapevanje vlage iz zemlje.
Zaporedni vročinski valovi prav tako puščajo manj časa za okrevanje tako človeških teles kot celotnih skupnosti. »Pripravljamo se na tisti dan, ko bo termometer pokazal 40 ali 50 stopinj Celzija,« je pojasnila dr. Suarez-Gutierrezova, docentka za dinamiko atmosfere na univerzi Wageningen na Nizozemskem. »Ne pripravljamo pa se nujno na mesec dni s 36 stopinjami Celzija.« Po njenih besedah takšen scenarij na papirju morda ni videti tako ekstremno, vendar meni, da naši viri trenutno niso pripravljeni na kaj takega.