Razkriti dokumenti so del preiskave Propaganda Machine, ki jo vodi panafriška medijska organizacija The Continent skupaj z novinarsko mrežo Forbidden Stories, piše Radio France International, ki je tudi sam član te povezave.
Preiskava temelji na več kot 1400 straneh internih zapisov skupine Africa Politology, ki jo je ustanovil Jevgenij Prigožin, ustanovitelj ruske paravojaške skupine Wagner. Ta skupina je delovala v več afriških državah, po njenem razpadu po neuspelem uporu in Prigožinovi smrti leta 2023 pa naj bi Africa Politology prevzele ruske obveščevalne službe.
Načrt za proruski blok
Dokumenti kažejo, da je bil cilj skupine okrepiti Zvezo sahelskih držav, ki vključuje Mali, Burkina Faso in Niger, ter jo razširiti na sosednje države, hkrati pa širiti ruski vpliv v regiji. Strategija je vključevala tudi oslabitev vpliva Zahoda, pridobivanje novih gospodarskih priložnosti in zagotavljanje podpore v Združenih narodih. Sahel je v dokumentih opisan kot ključno območje ruske vrnitve v Afriko, poleg Srednjeafriške republike, kjer Rusija že nudi varnostno podporo, dostopa do naravnih virov in širi protizahodno kampanjo.
V poročilu iz avgusta 2023 z naslovom Globalni jug so strategi pozvali k oblikovanju »konfederacije neodvisnosti«, ki bi se zoperstavila temu, kar so označili kot zahodni »pas nestabilnosti«. Njihova vizija je zajemala široko območje od Senegala in Gvineje do Sudana in Eritreje.
Politični preobrati in vpliv kampanj
Vojaški udari v Maliju, Burkina Fasu in Nigru so omogočili tesnejše sodelovanje z Moskvo, še posebej po umiku francoskih protiterorističnih sil iz regije. Dokumenti to predstavljajo kot boj za suverenost, pri čemer so džihadistične skupine, politična opozicija in kritična civilna družba prikazane kot notranje grožnje, ki naj bi jih podpirale zahodne sile.
Iz internih proračunov je razvidno financiranje komunikacijskih kampanj, vključno z desettisoče dolarjev za medijske aktivnosti v Nigru, ter na stotine plačanih člankov in objav na družbenih omrežjih. Svetovalci si pripisujejo zasluge za nekatere politične premike, med drugim za oblikovanje zavezništva sahelskih držav, ki je bilo formalizirano leta 2024.
Pritisk in mehka moč
V Nigru dokumenti opisujejo prizadevanja za krepitev vojaške oblasti in prekinitev vezi z Združenimi državami Amerike. Svetovalci trdijo, da so vplivali na pogajanja z ameriško delegacijo in prispevali k zaostritvi odnosov.
Hkrati so uporabljali kulturne in družbene pobude za širjenje vpliva, kot so odprtje ruskega kulturnega centra v Niameyu, organizacija športnih dogodkov in promocija regionalnega povezovanja, vključno z idejo o opustitvi čezmejne valute zahodnoafriški frank. Dokumenti omenjajo tudi širjenje informacij, ki Francijo povezujejo s terorizmom, kar so kasneje ponavljale tudi tamkajšnje oblasti.
Mali je v dokumentih opisan kot osrednji nosilec protizahodnega gibanja v Sahelu. Skupina naj bi podpirala ukrepe za omejevanje vpliva verskih voditeljev in političnih gibanj ter sodelovala pri kampanjah proti tujim rudarskim podjetjem.
Organizirani so bili tudi mladinski forumi in drugi dogodki, namenjeni širjenju ruskega vpliva in krepitvi povezav v regiji.
Širitev vpliva zunaj Sahela
Širitev vpliva zunaj obstoječega zavezništva je bila osrednji cilj strategije. Dokumenti kot prednostno državo izpostavljajo Čad, omenjeni pa so tudi poskusi vplivanja na politične smernice v Gvineji, Senegalu in Togu.
V Togu naj bi bile izvedene številne kampanje za vplivanje na politične razmere, še posebej v času volitev in ustavnih sprememb, pri čemer so Združene države obtoževali destabilizacije države. Togo je bil pomemben tudi zaradi pristanišča Lomé, ki ima ključno logistično vlogo. Med prihodnjimi cilji sta omenjena še Benin in Slonokoščena obala.
Dejanski vpliv ostaja nejasen
Kljub obsegu opisanih dejavnosti ostaja njihov dejanski vpliv nejasen. Analitiki opozarjajo, da dokumenti pogosto pretiravajo z dosežki in da strategije niso vedno prilagojene lokalnim razmeram. Poudarjajo tudi, da so politični procesi v regiji kompleksni in odvisni od številnih lokalnih dejavnikov.
Ob tem nekateri znaki kažejo, da se podoba Rusije kot varnostnega partnerja v določenih delih Afrike slabša, medtem ko Združene države povečujejo svojo navzočnost.
