Potem ko je evropska komisija predstavila načrt, kako zagotoviti dodatna finančna sredstva za Ukrajino z uporabo zamrznjenih sredstev Ruske federacije, je več evropskih držav izrazilo skrbi zaradi povračilnih ukrepov.
Gre predvsem za države, iz katerih prihajajo podjetja, ki imajo v Rusiji še vedno precej premoženja. Prva med njimi je Avstrija, predvsem prek banke Raiffeisen, pa tudi Italija in Nemčija.
Kaj je načrt EU?
Po začetku vojne v Ukrajini so evropske države sprejele sankcije, s katerimi so med drugim zamrznile premoženje ruske centralne banke v evropskih finančnih ustanovah. Šlo je predvsem za ruske bančne rezerve, ki so bile shranjene v obliki kratko- in srednjeročnih obveznic. Od skupno 257 milijard zamrznjenega ruskega državnega premoženja je 210 milijard v Evropi in večina od tega, 185 milijard evrov, v družbi Euroclear s sedežem v Belgiji.
Od leta 2022 je večina (176 milijard) teh obveznic že odplačana, preostale bodo dospele v prihodnjih dveh letih.
Euroclear ta sredstva drži v obliki depozita pri Evropski centralni banki, kjer ne ustvarjajo nobenega prihodka. Predlog evropske komisije je, da bi Euroclear namesto tega kupil obveznice, ki bi jih izdala evropska komisija. Te obveznice, bilo naj bi jih za 90 milijard evrov, bi bile brez obresti, pravno pa bi bila lastnica še vedno ruska centralna banka.
Evropska unija bi nato s prodajo obveznic zbrani denar v več obrokih posodila Ukrajini, prav tako brez obresti.
Ukrajina bi to posojilo odplačala po tistem, ko bi ob sklenitvi premirja od Rusije dobila vojno odškodnino. To efektivno pomeni, da bi Ukrajina ruske vojne reparacije uporabila še pred koncem vojne.
Načrt predvideva, da bo mirovni dogovor med Rusijo in Ukrajino vključeval vojne reparacije Ukrajini v vrednosti ruskega zamrznjenega premoženja. Moskva je očitno privolila v ta pogoj, saj je bil to del njenih nedavnih mirovnih predlogov.
Putin: To je kraja
Predlog, da se rusko zamrznjeno premoženje da na voljo Ukrajini že zdaj, zahteva kar nekaj pravnih akrobacij in tveganje, da Rusija sprejme povračilne ukrepe. Ruski predsednik Vladimir Putin je namreč ukrepe že označil za krajo.
Prvi razlogi za skrb izhajajo iz izpodbijanja zakonitosti tovrstnega financiranja, kar najbolj zadeva Belgijo, kjer ima sedež družba Euroclear. Gre za depotno družbo, ki premoženja ne upravlja, kot bi to počela banka. Belgijsko vlado skrbi, da bi lahko nosila vsaj del odgovornosti za izgube, ki bi jih prek tega mehanizma utrpela Rusija.
Ruska centralna banka je že vložila tožbo proti družbi Euroclear pred sodiščem v Moskvi, vendar so možnosti, da bi kakršne koli oblasti to odločitev priznale kot pravno zavezujočo v EU, precej majhne. Evropska unija je namreč sprejela vrsto ukrepov, ki dajejo pravno zaščito državam članicam. Za zdaj ni jasno, ali bi tako tožbo sprejelo kakšno tuje ali mednarodno sodišče.
Nevarnost ruskih povračilnih ukrepov
Veliko močnejše orodje Rusije je sprejetje povračilnih sankcij. Putin je septembra že podpisal dekret, ki jih omogoča: predvsem gre za zaseg tujega premoženja, kar je Rusija storila že leta 2022, ali pa je onemogočila prenos dobičkov, ustvarjenih v ruskih podružnicah, v matične družbe.
Po oceni Inštituta Kijevske šole za ekonomijo so imele zahodne družbe leta 2024 nekaj več kot 100 milijard evrov premoženja. To je približno dvakratna vrednost premoženja, ki ga je Rusija zasegla po začetku vojne.
Najbolj izpostavljene države Avstrija, Belgija in Italija
Izstopajo avstrijska podjetja, ki imajo v Rusiji po oceni Inštituta Kijevske šole za ekonomijo okoli 22 milijard evrov premoženja. Avstrijska banka Raiffeisen je na primer lani v Rusiji ustvarila več kot 2,5 milijarde evrov prihodkov.
Pomembna evropska banka v Rusiji je tudi italijanska UniCredit. Njen direktor Andrea Orcel je prejšnji mesec na pričanju v italijanskem senatu povedal, da ima banka v Rusiji 3,5 milijarde evrov kapitala, ki ga ne more prenesti iz države. Povedal je tudi, da se iz Rusije ne namerava umakniti, saj bi to pomenilo izgubo tega premoženja. Prav to je tudi razlog za precejšno zadržanost Rima pri predlaganih ukrepih.
Med večjimi tarčami je tudi Euroclear, ki ima v Rusiji 17 milijard evrov premoženja, ki je bilo že zamrznjeno, a pravno še ne zaseženo.
Precej posla na ruskem trgu tradicionalno ustvarijo tudi slovenska podjetja. V finančnem poročilu novomeške Krke za leto 2024 piše, da imajo njene hčerinske družbe v Rusiji 142 milijonov evrov sredstev in skoraj 200 milijonov evrov terjatev do kupcev.
Tiho nezadovoljstvo z evropsko komisijo
Kot je za Financial Times povedal neimenovani avstrijski uradnik, Bruselj ni iskren pri predstavitvi tveganj, ki jih prinaša predlagana uporaba ruskih sredstev.
»To je neznano pravno področje in vse težje je razumeti, zakaj komisija ne komunicira z državami članicami, da bi jim dala vsaj občutek, da pomisleke jemlje resno,« je povedal.
Pomemben del premoženja zahodnih družb so dobički, ki so jih podjetja ustvarila v zadnjih štirih letih. Inštitut Kijevske šole za ekonomijo ocenjuje, da so ti le v letu 2024 znašali več kot 18 milijard evrov.
Med ukrepi, ki jih je sprejela Moskva, so bile omejitve pri izplačilu dividend in obresti, prek katerih bi zahodna podjetja prenesla dobičke, ustvarjene v Rusiji, domov. To premoženje je pravno še vedno njihovo, a je shranjeno na posebnih računih, ki jih nadzorujejo ruske oblasti.
Koliko premoženja je danes na teh računih, ni javno znano. Rusija je zadnjo vsoto razkrila marca 2023, ko je znašala okoli pet milijard evrov. Rusija je sicer omogočila prenos dela teh sredstev, a verjetno so se v zadnjih letih precej povečala. Novomeška Krka teh računov v svojem lanskem finančnem poročilu ne navaja, a poroča, da prenosi sredstev med hčerinskimi in matično družbo potekajo brez posebnosti.
Pogajanja, kjer ne bodo vsi zmagovalci
Čeprav je torej med nasprotnicami uporabe ruskega premoženja za pomoč Ukrajini najglasnejša Belgija, imajo pomisleke tudi druge evropske države. Ti interesi si pogosto nasprotujejo. Prvotni načrt je na primer vključeval uporabo zgolj sredstev Eurocleara. Belgija je zahtevala vključitev vseh finančnih sredstev, kar pa bo prizadelo predvsem Francijo in njene banke. Nič kaj priljubljena pa ni druga možnost: da bi evropske države financiranje zagotovile z lastnim zadolževanjem.