Ob prvi obletnici začetka vojne v Ukrajini Zahod ne popušča pri podpiranju napadene države. Ruski predsednik Putin je še naprej prepričan, da si bo lahko prisvojil štiri ukrajinske regije.

Jutri bo leto dni, kar je ruski predsednik Vladimir Putin začel drugi vojaški poseg na ukrajinskih tleh. Svojih ciljev ni uresničil. Je pa skupaj z že prisvojenim Krimskim polotokom zasedel petino ukrajinskega ozemlja in v beg pognal milijone ljudi. S svojo »posebno vojaško operacijo« ne namerava odnehati. Zahod vztraja pri podpori Ukrajini in njenem dodatnem oboroževanju, da bi s spomladansko protiofenzivo lahko dosegla pomemben preboj.

Vojne ponujajo številke in ponujajo osebne zgodbe. Prve so statistika, ki ni nikoli pozitivna, druge so doživetja, ki so vselej žalostna. Jutri bo 365 dni, odkar ene in druge prihajajo iz Ukrajine pa tudi iz držav, kamor so se zatekli ukrajinski begunci. Nekoč nepredstavljiva osvajalna vojna stalne članice varnostnega sveta in jedrske velesile je postala realnost, s katero se je Zahod sproti učil in naučil živeti.

V tem času je bilo ubitih na deset tisoče ljudi. Statistika je zgovorna, četudi ne more biti natančna. Orožarska industrija se celo pregreva, javno mnenje se je obrnilo in v Evropi vse bolj podpira vojaške cilje Ukrajine, četudi so zunaj Zahoda mnenja drugačna. Njenemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu je uspelo pridobiti dovolj široko, čeprav včasih kolebajočo vojaško podporo, da je ustavil rusko vojsko, kar se je pred enim letom zdelo nepredstavljivo. Takrat se je ugibalo, v koliko dneh bo padel Kijev.

Preberite še:

• Mnenje strokovnjakinje: Evropa ne ve, kje je zmaga
• Mnenje strokovnjaka: V megli pravih in lažnih bitk

Ni pa videti, da bi v letu dni katera stran prišla bližje ideji, kako in predvsem kdaj utišati orožje. Besede ruskega predsednika Vladimirja Putina so tu pomenljive – v teh dneh se je zahvalil ruskim borcem, ki da si prizadevajo dobiti nazaj zgodovinsko ozemlje njegove države. Obe strani se pripravljata na ofenzivi, ki naj bi dosegli ali ruski nadzor vštirih priključenih regij ali ukrajinski pohod k osvoboditvi. Zgodili naj bi e že spomladi. A nič ne kaže na kakšno dokončlno zmago ali kakšen obetajoči mir. Čez leto dni bodo morda še vedno aktualne žalostne zgodbe in žalostna statistika spopada v Ukrajini, če se ne bo azširil še kam drugam. 

Pod zasedbo slaba petina Ukrajine

Ukrajina že pred začetkom vojne ni nadzirala vsega svojega ozemlja. Rusija si je leta 2014 priključila polotok Krim in tam izvajala vso oblast, proruski uporniki pa so nadzirali del regij Doneck in Lugansk. Vse skupaj je predstavljalo približno sedem odstotkov ozemlja Ukrajine.

24. februarja je Rusija sprožila invazijo na štirih oseh: z juga iz smeri Krima, z vzhoda iz Donbasa (regiji Lugansk in Doneck), na severovzhodu pri Harkivu in s severa proti Kijevu. Takoj na začetku, v prvem mesecu, je dosegla največje uspehe: do 22. marca je zasedla 27 odstotkov ukrajinskega ozemlja ali 163.000 kvadratnih kilometrov, kar je največ v vsej vojni po podatkih Inštituta za vojaške študije (ISW). To so vsa ozemlja, ki so obarvana na grafiki desno.

Hitro zatem, 29. marca, je Rusija nenadoma opustila severno os, kjer so očitno zaradi slabe logistike in okvar obtičale dolge kolone vojaških vozil. Sporočila je, da bo raje okrepila enote na jugu in vzhodu, in zastavila nov cilj vojne: »osvoboditev Donbasa«.

Maja je po predaji upornikov v železarni Azovstal dokončno zasedla pristaniški Mariupolj na jugu in tako zaokrožila nadzor nad ozemeljskim pasom, ki povezuje Donbas s Krimom.

Do konca avgusta je Rusija zasedla nekaj ozemlja na vzhodu in jugu, septembra pa je Ukrajina v protiofenzivi zavzela približno 6000 kvadratnih kilometrov ozemlja v regiji Harkiv. Rusija je prek svojih nameščencev isti mesec ukazala izvesti referendume o priključitvi štirih regij, Doneck, Lugansk, Zaporožje in Herson.

Novembra se je Rusija umaknila z območja mesta Herson na jugu, edine regijske prestolnice, ki jo je zasedla, sicer že v prvem tednu vojne. Odtlej se je na terenu spremenilo bolj malo. Rusija zdaj po ocenah ISW nadzira približno 18 odstotkov ukrajinskega ozemlja, kamor je vštet tudi polotok Krim. 

Begunci: Vsak sedmi bi se rad takoj vrnil domov

V največji begunski krizi po drugi svetovni vojni v Evropi je bila v beg prisiljena slaba petina prebivalstva napadene države ali osem milijonov Ukrajincev. Skoraj 90 odstotkov beguncev je žensk in otrok. Okoli pet milijonov je registriranih pri visokem komisariatu Združenih narodov za begunce (UNHCR), glavnina je ostala v Evropi, največ jih je v Nemčiji in na Poljskem.

Države so po začetku spopadov hitro priskočile na pomoč. Zelo so olajšale pridobivanje statusa mednarodne zaščite, ki je ljudem omogočil pridobivanje socialnih pravic in pravico do dela. Predstavnica UNHCR v Ukrajini Carolina L. Billing minulo leto opisuje kot leto nenehnega prilagajanja poteku vojne in potrebam ljudi. Na začetku so morali ljudem organizirati neposredno pomoč, pa je za dostavo humanitarne pomoči primanjkovalo šoferjev, skladišča pa so bila po dolgem covidnem obdobju precej prazna. Od pozne pomladi in začetka poletja so se vse bolj osredotočali na obnavljanje hiš v Ukrajini, da bi razseljenim, ki so se vračali na osvobojena ozemlja, omogočili bivanje na njihovih domovih. Septembra so se začeli pripravljati na zimo, s konvoji pa dostavljali hrano na nova osvobojena območja in na frontno črto.

V UNHCR so upali, da bo država zdaj že v obdobju obnove, a se je obrnilo drugače. Kot ključne izzive v prihodnjem letu naštevajo doseči ljudi, potrebne pomoči, blizu frontnih črt ter odziv na posledice novih napadov. V komisariatu so med ukrajinskimi begunci izvedli tudi javnomnenjske ankete in ugotovili, da bi se jih večina rada vrnila v domovino. Slaba sedmina vprašanih si želi domov takoj. 

Ocene govorijo o 280.000 ubitih in ranjenih vojakih

O številu ubitih in ranjenih na obeh straneh kroži vrsta ocen, ki so samo to: ocene. A mnoge so si precej blizu. Vojna je na obeh straneh skupno zahtevala 280.000, ocenjujejo v poveljstvu norveške vojske. Ocene žrtev na ruski strani (v vojski, paravojaški skupini Wagner in drugih) se pri zahodnih virih gibljejo med 140.000 in 200.000, od teh naj bi bilo od 40.000 do 60.000 smrtnih žrtev, ostali ranjeni. Ocene žrtev ukrajinske vojske se gibljejo med 100.000 in 120.000. Po uradnih navedbah Kijeva je bilo do decembra lani ubitih od 10.000 do 13.000 njihovih vojakov.

V te številke niso všteti civilisti. OZN navaja, da je med njimi potrjenih 8006 smrtnih žrtev in 13.287 ranjenih, da pa je to »vrh ledene gore«. Evropska komisija govori o 20.000 ubitih in ranjenih. Komisija OZN je že na prizoriščih prvih mesecev vojskovanja našla vrsto dokazov o vojnih zločinih, kršitvah človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava. Veliko je primerov, ko so rakete zadele civilne objekte, iz številnih mest so poročali o množičnih grobovih, najprej iz Buče pri Kijevu, potem iz Mariupolja, Izuma in drugih. 

Enoten Zahod z manj vpliva

Eden ključnih dejavnikov nadaljevanja podpore Ukrajini in vojne proti Rusiji je tudi podpora javnega mnenja. Najnovejša mednarodna raziskava Evropskega sveta za zunanje odnose (ECFR), ki so jo izvedli v devetih državah EU (Danski, Franciji, Nemčiji, Italiji, Poljski, Portugalski, Romuniji, Španiji in Estoniji) ter v Veliki Britaniji, Kitajski, Indiji, Turčiji, Rusiji in ZDA, je pokazala, da obstaja glede tega, kdaj naj se vojna konča, razlika med prebivalci zahodnih in drugih držav. Na Zahodu vse več vprašanih verjame, da mora Ukrajina pred sklenitvijo miru povrniti vse ozemlje, in so za to pripravljeni vzeti v zakup tudi daljšo vojno, v Indiji, Turčiji in Kitajski pa prevladuje mnenje, da je treba vojno na vsak način čim prej ustaviti, pa četudi bi to pomenilo, da bi morala Ukrajina del ozemlja prepustiti Rusiji. Raziskovalci ECFR so tudi ugotovili, da je vojna v nasprotju s pričakovanji Rusije Zahod bolj utrdila kot oslabila. Očitno pa zahodnim politikom ni uspelo prepričati drugih delov sveta, da gre pri nasprotovanju Rusiji za boj demokracije proti avtoritarizmu. »Paradoks vojne je, da je Zahod bolj enoten, a hkrati manj vpliven v svetu kot kadar koli prej,« ugotavlja eden od avtorjev raziskave Mark Leonard. 

Vojaška pomoč: Za 58 milijard evrov orožja in opreme in še več ju bo

Enotnih podatkov o višini vojaške pomoči ni, se pa približno ujemajo in vsi gredo v več deset milijard evrov. Po ocenah nemškega inštituta za svetovno ekonomijo Kiel je 31 zahodnih držav Ukrajini skupno dalo ali obljubilo za več kot 58 milijard evrov vojaške pomoči. Daleč spredaj so ZDA s 44,3 milijarde evrov. Druga je Velika Britanija s 4,9 milijarde evrov vojaške pomoči, Nemčija in Poljska si delita tretje mesto s po 2,4 milijarde evrov.

Vojaška pomoč Ukrajini se je zaradi nepripravljenosti zahodnih zaveznic, da same vstopijo neposredno v vojno z Rusijo, izkazala kot najbolj učinkovit način pomoči. Ukrajina je sicer že po ruski pripojitvi Krima leta 2014 začela krepiti vojaške zmogljivosti in pripravljenost z okrepljenim sodelovanjem z Natom. Hitro po začetku vojne je sledilo najrazličnejše orožje. Država je potrebovala vse: strelno orožje, pehotna vozila, topništvo, protizračno obrambo, raketne sisteme, minomete, radarje, drone, tanke. In vse je tudi dobila, četudi včasih po dolgem posvetovanju zaveznic – kot nazadnje ob nemških tankih leopard 2. Uvedli so tudi programe usposabljanja ukrajinskih vojakov za rokovanje z orožarskimi sistemi. Zunaj dosega Ukrajine so zaenkrat bojna letala, težava pa je postaja dobava streliva, ker ga Ukrajina porablja hitreje od dobav.

Finančne in humanitarne pomoči pa je Ukrajini največ namenila Evropska unija, skupno za 31,9 milijarde evrov, druge so Združene države z 28,8 milijarde evrov, kažejo podatki inštituta Kiel. 

Osebna zgodba: Slovo pri žalostnem morju zastav

Natalija Hončarenko se je mesece oklepala upanja, da je njen sin živ. Sodeloval je pri obrambi železarne v Mariupolju, znameniti zgodbi o obleganju in uporu, ki se je končala maja, ko se je Rusom predalo zadnjih 250 obkoljenih ukrajinskih borcev. Odtlej je bil 27-letni Jevgenij Hončarenko, ki se je v Mariupolj s soprogo in hčerjo preselil pred vojno, razglašen za vojnega ujetnika.

Septembra sta Rusija in Ukrajina izmenjali ujetnike. Kmalu zatem je Natalijino upanje umrlo. Analiza DNK je pokazala, da njenemu sinu pripadajo posmrtni ostanki, ki so jih pripeljali v Ukrajino ob izmenjavi. Na mrzel januarski dan ga je v Harkivu na vzhodu države pospremila k zadnjemu počitku, sredi morja ukrajinskih zastav, ki vihrajo na več sto grobovih padlih iz Harkiva. »Bil je zlat otrok,« je rekla z nežnim objokanim glasom. Njegov prijatelj je izvedel, da je imel Jevgenij pri obrambi železarne eno vodilnih vlog v bataljonu Azov in da je padel 15. aprila.

Floristki Nataliji Čjipeš, ki je pripravila še enega v vrsti pogrebnih aranžmajev, je neka gospa rekla, da se je najbrž že navadila na vse skupaj. »Ampak na kaj takšnega se je nemogoče navaditi. Včasih so ljudje umirali zaradi starosti. Popolnoma nekaj drugega je pripravljati vence za naše mlade.«