Le približno šest mesecev po tistem, ko je vlada Giorgie Meloni prisegla, je leto pred iztekom mandata odstopil glavni izvršni direktor italijanske javne radiotelevizije Rai. Carlo Fuortes je kot razlog za svoj odhod maja 2023 navedel “politični konflikt”, piše britanski Guardian.
Najvišja mesta so hitro zasedli kandidati s povezavami s stranko Melonijeve Bratje Italije, ki ima neofašistične korenine. Novi generalni direktor Raia je Giampaolo Rossi, nekdanji član upravnega odbora Raia, ki je v preteklosti izrazil podporo Vladimirju Putinu, Viktorju Orbanu in Donaldu Trumpu.
“Želijo prevzeti nadzor nad Raiem in spremeniti narativo po svojem načinu razmišljanja,” je takrat dejal višji poznavalec znotraj Raia. Drugi je dejal, da vsaka nova vlada sicer spreminja vodstvo, vendar je razlika pri tej vladi v tem, da je “brezkompromisna”.
Francija: privatizacija javnih medijev
V Franciji je tik pred predčasnimi volitvami leta 2024 skrajno desni Nacionalni zbor (RN) napovedal, da bo ob zmagi privatiziral javne medije. Javna televizija in radio naj bi potrebovala “nekaj svobode”, nekateri programi pa naj bi bili preveč levo usmerjeni, je dejal podpredsednik RN.
Naslednje leto je stranka, povezana z RN – iz njihovih vrst bi lahko prišel naslednji francoski predsednik – sprožila preiskavo o “nevtralnosti, delovanju in financiranju” javne televizije in radia. Desničarka Marine Le Pen je dejala, da imata oba “očitne težave z nevtralnostjo”.
Javni mediji naj bi zagotavljali kakovostne, nepristranske vsebine, ki temeljijo na dejstvih in so dostopne najširši javnosti, kot del svobodnega, pluralnega medijskega prostora, ki varuje vladavino prava z zanesljivimi, preglednimi informacijami in nadzorom nad oblastjo.
Na Madžarskem sta javna televizija in radio propagandna stroja – organizacija Novinarji brez meja (RSF) ocenjuje, da vlada nadzira približno 80 odstotkov medijev v državi, zahvaljujoč zasebnim prevzemom režimu naklonjenih oligarhov in neukrepanju regulatorjev.
Orbanizacija medijskega prostora
Medijski pristop Viktorja Orbana, ki javne medije napada kot pristranske in predrage, se kot vzorec uporablja tudi drugod po EU.
Ankete kažejo, da bi Orban lahko izgubil na volitvah 12. aprila. A njegov “medijski priročnik” služi kot vzorec drugje v EU, kjer nacionalistične stranke napadajo javne medije kot pristranske in predrage, njihovi milijarderji pa gradijo konkurenčne, izrazito desno usmerjene medijske imperije.
Med tiskovno konferenco ob začetku leta je Melonijeva dejala, da je svoboda tiska “temeljni pogoj vsake demokracije”. A odnos njene vlade do novinarjev kaže drugačno sliko.
Vlada je uporabila tožbe zaradi obrekovanja, da bi utišala novinarje in javne intelektualce, ter pogosto zavrača vprašanja. (Melonijevo so ujeli, ko je lani poleti v Beli hiši Donaldu Trumpu dejala: “Nikoli ne želim govoriti z našimi mediji.”)
Odkar je na oblast prišla njena skrajno desna vlada, je Italija na lestvici svobode tiska padla z 41. na 49. mesto. Ko je evropska komisija to izpostavila v poročilu o vladavini prava, je Melonijeva obtožila levo usmerjene italijanske medije, da napačno interpretirajo ugotovitve.
Tožbe zaradi obrekovanja
Vlada Giorgie Meloni je uporabila tožbe zaradi obrekovanja, da bi utišala novinarje in javne intelektualce, ter pogosto zavrača vprašanja novinarjev.
Poleg tega evropska nevladna organizacija Liberties navaja, da so lani “politični akterji” novinarje napadali ne le pravno, temveč tudi s fizičnim ustrahovanjem in kampanjami blatenja. Pojavili so se tudi novi pomisleki glede vohunske programske opreme in nadzora.
Politično vmešavanje v italijanski Rai se “še naprej povečuje”, je sporočila Liberties, ob tem pa opozorila na negotovosti, vključno z resnimi finančnimi težavami: vlada ima v lasti skoraj 100-odstotni delež javne radiotelevizije, kar ji daje pomemben nadzor nad njenim delovanjem.
“Kritika vlade ali nasprotovanje vladi je del demokracije,” je dejal Lorenzo De Sio z univerze Luiss v Rimu. “Toda tukaj imamo vlado, ki ima kritiko za nadlogo … poskušajo se izogniti odgovarjanju na vprašanja.”
V Franciji, tudi brez oblasti skrajne desnice, slika ni bistveno drugačna. Parlamentarna preiskava, ki jo vodi skrajna desnica, je bila v časopisu Le Monde opisana kot “ideološki bojni stroj”, namenjen “nadzoru javnega mnenja”.
Javni mediji morajo biti odgovorni, je zapisal časopis, vendar je ta “lov na čarovnice manj namenjen reformam in bolj utišanju”. Glede pluralizma in raznolikosti mnenj se javni mediji ne morejo ničesar naučiti od tistih, ki jih želijo uničiti.
Zmaga mnenj nad dejstvi
Organizacija RSF opozarja tudi na koncentracijo zasebnega medijskega lastništva v Franciji kot na “veliko skrb”. Desno usmerjeni milijarder Vincent Bolloré nadzira najbolj gledan informativni kanal CNews ter radijsko postajo, tednik in nedeljski časopis.
RSF navaja, da Bolloréjev vpliv in “pomanjkanje pluralizma” vzbujata strah pred “zmago mnenj nad dejstvi”. Lani je nekdanja francoska ministrica za kulturo Rachida Dati prek CNews in Bolloréjevega Journal du Dimanche napadala javne medije.
Na zaslišanju v francoskem parlamentu je Bolloré zanikal, da vodi politično vojno, in trdil, da je “popoln grešni kozel” sovražno nastrojene elite. “Ne uklanjamo se,” je dejal milijarder. “Svobodni smo. In prav zato marsikomu nismo pogodu.”
V Nemčiji je skrajno desna stranka Alternativa za Nemčijo (AfD) že dolgo usmerjena proti obsežnemu in dobro financiranemu sistemu javnih medijev, ki jih financirajo naročnine gospodinjstev. Stranka zahteva obsežne spremembe in trdi, da so javna servisa ARD in ZDF ter njune regionalne enote pristranski in naklonjeni mainstream strankam.
V dveh vzhodnonemških zveznih deželah bodo letos glasovali, ankete pa kažejo, da AfD dosega okoli 40 odstotkov podpore, kar bi ji lahko omogočilo prevzem oblasti na regionalni ravni, odvisno od drugih strank.
Če bi prišla na oblast, AfD napoveduje prestrukturiranje javnih medijev in znižanje zdajšnje mesečne naročnine 18 evrov, ki jo plačuje vsako gospodinjstvo – ukrep, ki ga je že poskušala uveljaviti v nekaterih deželah, kjer pa ni imela večine.
“Želimo končno odklopiti ta protinemški in manipulativni vpliv,” je dejal Ulrich Siegmund, sopredsednik poslanske skupine stranke v Saški - Anhaltu ter dodal, da želijo “ukiniti” pogodbo o javnem radiu in televiziji.
Utiranje poti avtoritarizmu
Zmerne desne stranke prav tako obtožujejo javne medije pristranskosti, zaradi česar je revija Spiegel vprašala, ali še obstaja upanje za javno televizijo in radio, ki sta “vedno bolj, a ne le z desnice, videna kot glasilo urbanih, progresivnih elit”.
Zagovorniki javnih medijev poudarjajo, da nemška ustava določa “temeljno zagotavljanje” dostopa državljanov do javnih medijev, kar jim omogoča obveščene in aktivne državljane zdrave in reprezentativne demokracije.
Kampanja proti javnim medijem naj bi bila po njihovem mnenju očiten poskus utiranja poti avtoritarizmu. “Ne želijo neodvisnega novinarstva,” je dejal medijski strokovnjak iz Socialnih demokratov Holger Hövelmann. “Želijo medije, ki širijo sporočila, ki so zanje politično ugodna. Prezirajo pluralistično družbo.”
To naj bi bilo tudi vodilo stranke Zakon in pravičnost (PiS), nacionalistične stranke, ki je na Poljskem vladala osem let do leta 2023. Po letih očitne provladne propagande je nova vlada javne medije postavila med svoje prioritete ter jih začasno dala v upravljanje in z uporabo gospodarskega prava prevzela nadzor nad vodstvom.
Poljska javna televizija TVP je bila ob božiču 2023 močno pretresena: njen informativni kanal TVP Info je bil več kot teden dni brez oddajanja, osrednja informativna oddaja pa je dobila novo ime, da bi zaznamovala prelom s prejšnjim obdobjem.
Kljub temu ostajajo javni mediji na Poljskem politizirani v močno polariziranem medijskem okolju. Poročilo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi po predsedniških volitvah je navedlo, da prehod “ni zagotovil nepristranskosti kljub nekaterim izboljšavam”.
