Februarja 2026 so nemški raziskovalci v Weddllovem morju povsem naključno naleteli na košček kopnega, ki ga nihče prej ni vrisal v pomorske karte.

Območje označeno kot nevarno

Odkritje otoka ni bilo del načrtovane raziskovalne misije. Ledolomilec Polarstern je od 8. februarja 2026 prevažal 93 znanstvenikov, ki so preučevali pretakanje ledu na območju Larsenove ledene police. Ko jih je zajela nevihta, so bili prisiljeni poiskati zavetje za otokom Joinville. Po podatkih Inštituta Alfreda Wegenerja so pomorske karte to območje označevale zgolj kot nevarno cono, brez podrobnejših informacij.

Simon Dreutter, strokovnjak za kartiranje morskega dna, se je odločil zadevo raziskati. Kot poroča portal Science, je ekipa ob približevanju potrdila, da gre za neznan otok, ki uradno ni bil še nikoli zabeležen. Ledolomilec je otok obplul na razdalji 150 metrov, da bi ga natančno kartiral, pri čemer so uporabili sonarje in laserski sistem LiDAR.

Velikost Bele hiše

Novi otok meri 130 metrov v dolžino, 50 metrov v širino in se dviga 16 metrov nad morsko gladino. Njegova površina je primerljiva s površino Bele hiše v Washingtonu. Uradne koordinate bodo objavljene po zaključku postopka poimenovanja.

Kot še poroča Science, odkritje odpira pomembna vprašanja o podnebju. Znanstveniki že od leta 2017 dokumentirajo umikanje morskega ledu v severozahodnem delu Weddllovega morja. Manjša površina ledu omogoča dostop do predelov, ki so bili prej nedostopni. Možno je, da je otok tam obstajal že od nekdaj, a se mu nihče ni mogel približati, raziskovalci pa ne izključujejo niti možnosti, da je lokalno segrevanje spremenilo morsko pokrajino.

Sateliti niso vsemogočni

Po poročanju portala igra kartiranje morskega dna ključno vlogo pri varnosti plovbe, saj so pomorske karte polarnih območij zaradi pomanjkanja podatkov še vedno nepopolne. Neraziskana območja so na kartah pogosto zapolnjena le z ocenami namesto z dejanskimi meritvami.

To ni prvič, da je posadka Polarsterna popravljala svetovne zemljevide. Že leta 2014 so kartirali dve podvodni gori v Južnem Atlantiku in Weddllovem morju. Ta zaporedna odkritja dokazujejo, da lahko celo v dobi satelitov nekateri otoki ostanejo neopaženi, piše Science.

Priporočamo