Štirje astronavti Nasine misije Artemis 2 so v noči na torek storili, česar ni še noben človek: 406.771 kilometrov stran od Zemlje so pojedli piškote z javorjevo kremo. Tako pač je, če imaš v ekipi Kanadčana. Petdesetletni Jeremy Hansen je trem ameriškim kolegom v kapsuli Orion ponudil domači priboljšek, ko so med poletom dosegli rekordno oddaljenost človeka od domačega planeta. Razdaljo posadke Apollo 13 iz leta 1970 so presegli za dobrih 6500 kilometrov. »Ob tem trenutku izzivamo sedanjo in prihodnjo generacijo, naj zagotovi, da rekord ne bo dolgotrajen,« je prelomnico obeležil Hansen.
Šest ur in pol za enkratni pogled
To pa je bil le eden od več velikih dogodkov šestega in najpomembnejšega dne poleta do Lune in nazaj, kamor se je posadka zdaj že odpravila. Astronavti so obleteli Luno ter opazovali površje njene oddaljene strani, ki je precej drugačno kot površje strani, ki ves čas gleda proti Zemlji. Nekatere dele so človeške oči prvič videle v živo, saj ob poletih v programu Apollo pred več kot pol stoletja niso bili osvetljeni ali vidni. Vse štiri astronavte so pred poletom s poučevanjem geologije pripravljali na opazovanje, posebej na trideset značilnosti na površju. Med prednostnimi je skoraj tisoč kilometrov širok krater Vzhodno morje, ki je star 3,8 milijarde let. Takrat je velikanski objekt zadel Luno in povzročil 100 kilometrov visok cunami materiala. Posledice so še vedno vidne. Kot pravi glavna znanstvenica Nase za Luno pri misiji Artemis 2 Kelsey Young, lahko iz njega sklepajo o kraterjih na planetih v vsem osončju.
Posadka je površje Lune izdatno fotografirala s profesionalnimi fotoaparati pa tudi z mobilnimi telefoni ter sproti opisovala, kaj vidi – od starodavnih rek lave do grebenov ter sprememb v barvi, svetlosti in materialu površja, na podlagi česar lahko sklepajo o sestavi in zgodovini Luninih tal. Opazovali so južni tečaj, kjer naj bi v prihodnosti pristali, pa tudi mesta, kjer sta leta 1969 in 1971 pristala Apollo 12 in 14. Za opazovanje so imeli na voljo približno šest ur in pol.
Čustveni trenutek
Nekaj je bilo tudi posebej čustvenih trenutkov. Četverica – ob Hansenu so to poveljnik Reid Wiseman, pilot Victor Glover in specialistka Christina Koch – je videla nove kraterje in za dva predlagala imeni. Prvi naj bo Integriteta, so dejali, saj je to ime, ki so ga sami nadeli svoji vesoljski kapsuli. Drugi pa naj bo Carroll po pokojni soprogi poveljnika Wisemana. Umrla je za rakom, tako da sam vzgaja njuna otroka. »Ta krater je svetla točka na Luni. Radi bi jo poimenovali Carroll,« je dejal Hansen. Po vrnitvi bodo imeni uradno predlagali Mednarodni astronomski zvezi, ki odloča o poimenovanju nebesnih teles in značilnosti na njihovem površju.
Šesti dan poleta so astronavti opazovali tudi 57 minut dolg popolni sončni mrk ter »vzhajanje« in »zahajanje« Zemlje za Luno, kar je sicer mogoče le iz vesoljskega plovila. To je prineslo nekaj primerjav z znamenito fotografijo Vzhod Zemlje, ki jo je leta 1968 posnela posadka Apolla 8 in velja za eno najvplivnejših v zgodovini.
Nekaj vzporednic z Apollom 8 in 13
Artemis 2 je sicer predvsem pripravljalna misija na prihodnje polete, ko bodo ljudje spet poskusili pristati na Luni, zato je mogoče, da bo kljub vsej sedanji pozornosti sčasoma ostala v senci. Trenutno je pristanek Nase na Luni v misiji Artemis 4 predviden v letu 2028, kar je sicer ob rednih zaostankih precej vprašljivo. Vmes bodo izpeljali še misijo Artemis 3, ko bodo v Zemljini orbiti preizkušali spajanje plovila Orion s povsem novima raketama Blue Moon in Starship, ki bi astronavte ponesli na Luno. Ločeno ju izdelujeta konzorcij Blue Origin ter Space X.
Misija Artemis 2 je tako vsaj nekoliko podobna misiji Apollo 8 iz leta 1968, ko je človek prvič poletel do Lune. Tudi takrat na njej niso pristali. So pa vstopili v njeno orbito in jo desetkrat obkrožili ter se ji približali na le 115 kilometrov. Kaj takšnega bi zahtevalo dodatne manevre in prižig motorja, kar na misiji Artemis 2 ni bilo predvideno. Namesto tega so samo izkoristili gravitacijo Lune, da je Orion obrnila nazaj k Zemlji ob minimalni korekciji leta.
V tem pogledu je bil polet podoben misiji Apolla 13, ki pa je bil v takšen manever prisiljen zaradi eksplozije na servisnem modulu in kriznih razmer, ko so astronavte komajda pripeljali domov. Takrat so tudi postavili rekord po oddaljenosti od Zemlje, ki je zdaj presežen. K sreči servisni modul Oriona, ki ga je izdelala Evropska vesoljska agencija, za zdaj deluje brez težav (23 milijonov dolarjev vredno stranišče, s katerim so težave, je v kapsuli Orion in ga je izdelala Nasa).
Obstaja pa še ena povezava med misijama Apollo 8 in Apollo 13. V ponedeljek je štiri astronavte zbudilo glasovno sporočilo Jima Lovlla, ki je bil v posadki obeh omenjenih poletov. »Dobrodošli v moji stari soseski. To je zgodovinski dan in vem, kako zaposleni ste, toda ne pozabite uživati v razgledu,« je rekel na posnetku, ki ga je naredil že lani, malo pred smrtjo. Posadka Artemisa je imela s seboj našitek misije Apollo 8, ki ga je Lovell nosil med poletom okoli Lune.
Še en izjemno zahteven korak
Glavni del misije Artemis 2 je zdaj torej končan. Ostane pa še morda najzahtevnejši – vrnitev domov. Posebej to velja za vstop v Zemljino atmosfero. Vanjo mora kapsula Orion, ki se bo pred tem ločila od servisnega modula, vstopiti pod točno določenim kotom, da ne zgori ali se odbije od atmosfere. Pri tem mora toplotni ščit zdržati vso obremenitev in okoli 2800 stopinj Celzija vročine, kar je približno polovica temperature na površju Sonca. Potem bo Orion spustil padala in padel v Tihi ocean nekje v višini južne Kalifornije.
