Več let je trajalo, da so se države članice po veliki migracijski krizi v letih 2015 in 2016 dogovorile o novih azilnih pravilih. Gre za obsežen paket desetih zakonov, od katerih jih je deset že potrdil evropski parlament. Ta pravila naj bi zdaj veljala kot povod, da se končno odpravijo nadzori na notranjih mejah, ki jih je zaradi migracijske krize in vedno novih pomislekov glede obravnave migrantov uvedla kopica držav vzdolž zahodnobalkanske in sredozemske migracijske poti. Evropska komisija bo spremljala izvajanje novih pravil, ki segajo od spremenjenega načina registracije nezakonitih migrantov na evropskih mejah pa vse do novega solidarnostnega mehanizma med državami članicami in vračanja zavrnjenih prosilcev za azil v njihove domovine.
Dolga pot iskanja novih pravil
Tako imenovani azilni pakt je bil dogovorjen leta 2024 po osmih letih pogajanj. Veljati začne danes, dve leti po njegovem sprejetju. Cilj sprejemanja pakta je bil, da bi Evropska unija dobila nova pravila za upravljanje migracij in vzpostavitev skupnega azilnega sistema. S paktom naj bi se povrnilo zaupanje državljanov, da je Unija sposobna oblikovati dogovor in spoštovati skupna pravila o upravljanju migracij in azila. »Z novimi pravili imamo večji nadzor nad tem, kdo lahko pride v EU, kdo lahko ostane in kdo mora oditi,« ocenjuje evropski komisar za notranje zadeve Magnus Brunner. Zadovoljni so tudi v evropskem parlamentu, ki se je dolgo pogajal s svetom EU o podrobnostih posameznih delov pakta.
»Po letih zastoja ima Evropa končno na voljo orodja za okrepitev svojih zunanjih meja in ponovno prevzemanje nadzora nad migracijami. Zdaj moramo poskrbeti, da bo sistem deloval,« ocenjuje Tomas Tobe, evropski poslanec iz vrst Evropske ljudske stranke in poročevalec evropskega parlamenta o uredbi za upravljanje azilnih zadev in migracij. Da je bil dogovor o paktu mogoč, je zadovoljen tudi evropski poslanec Matjaž Nemec (S&D). Pri pogajanjih s svetom EU je deloval kot poročevalec o kvalifikacijski uredbi, ki določa, kdo je upravičen do mednarodne zaščite in katere pravice in obveznosti imajo osebe, ki dobijo zaščito v EU.
»Evropski državljani so zahtevali ukrepanje. In mi smo ukrepali. Po mojem mnenju je sicer trajalo predolgo, vendar smo izpolnili svojo obljubo do državljanov. Vedno smo vztrajali, da morajo biti spremembe sorazmerne in da morajo varovati tisto, kar nas dela ljudi – to so naše temeljne vrednote in pravice. A novi migracijski pakt ni popoln. Sčasoma bo morebiti treba popraviti elemente, ki ne bodo dobro delovali,« meni Nemec, ki dodaja, da morajo nova azilna pravila v vsaki državi privesti do enake odločitve in poslej ne bi več smelo biti mogoče, da isti prosilec v eni državi dobi mednarodno zaščito, v drugi pa ne.
Novi sprejemni sistem na mejah
Pakt temelji na štirih stebrih. Na sam vrh se uvršča zagotavljanje močnih in varnih zunanjih meja Evropske unije. Spremenili se bodo postopki registracije na zunanjih mejah EU. Tam naj bi poslej registrirali vse nezakonite migrante, ki bodo morali opraviti identifikacijske, varnostne in zdravstvene preglede. Odvzeli jim ne bodo zgolj prstnih odtisov, temveč tudi druge biometrične podatke (denimo obraz) in jih vnesli v sistem Eurodac, da bi lažje sledili migrantom in prosilcem za azil. Opravljena bi bila tudi že prva hitra presoja, ali so prispeli ljudje sploh upravičeni do mednarodne zaščite. Osebe z majhnimi možnostmi za pridobitev zaščite naj bi na mejah zadržali in v primeru negativne odločbe izgnali. Mejni postopek, vključno s pritožbami, naj bi trajal največ 12 tednov.
Po ocenah združenja nevladnih organizacij Evropski svet za begunce in izgnance (ECRE) bo izvajanje pakta po Evropi zahtevno in neenakomerno. Preverjanje o upravičenosti do azila bo po njihovi oceni ključno za izid prošenj in pravice posameznikov skozi celoten postopek. »V večini držav članic bo postopek preverjanja izvajala policija ali mejna straža. Vprašljivo je, ali imajo ti organi ustrezno znanje in strokovno usposobljenost za prepoznavanje ranljivosti in ali bodo ustrezno pripravljeni na svojo vlogo,« opozarjajo v ECRE. Še ostrejši so pri človekoljubni organizaciji Human Rights Watch (HRW). »Nova pravila bodo ogrozila pravico do azila, saj bodo vladam olajšala hitro obravnavanje prošenj za zaščito, omejila varovala v azilnih postopkih ter povečala pogostost in trajanje pridržanja prosilcev za azil,« ocenjujejo v HRW. Kot še opozarjajo, bodo države članice lahko zavrnile pravico do vložitve prošnje za azil v nejasno opredeljenih primerih »množičnega pritoka« ali »izkoriščanja« migracij s strani tretjih držav.
Kako bo delovala solidarnost?
Ena izmed osrednjih točk pakta je nov sistem solidarnosti porazdelitve prosilcev za azil med države članice. Stari sistem se s kvotami delitve prosilcev iz najbolj obremenjenih držav članic oziroma tudi s prostovoljno solidarnostjo v času velike migracijske krize ni obnesel. Zdaj je vzpostavljen nov solidarnostni mehanizem, katerega temeljno načelo je, da nobena država članica ne sme sama obravnavati velikega števila nezakonitih migrantov.
Nacionalne vlade morajo prispevati v solidarnostni sklad s preselitvami, finančnimi prispevki ali ukrepi, kot je krepitev zmogljivosti. Če države nočejo prevzeti po razdelitvenem ključu njim namenjenih prosilcev za azil, morajo za vsakega zavrnjenega v sklad plačati 20.000 evrov. Države članice lahko izberejo vrsto pomoči, ki jo želijo prejeti, vendar komisija na podlagi stopnje migracijskega pritiska odloči, kdo je do nje upravičen. Letos so to Grčija, Španija, Italija in Ciper. Prav tako se vsako leto sproti določi države, ki so pod večjimi migracijskimi pritiski. S takšnim statusom lahko države dosežejo zmanjšanje svojih obveznosti. Za letos so takšen status podelili Avstriji, Bolgariji, Češki, Estoniji, Hrvaški in Poljski.
Slovenija se je za letos odločila, da ne bo prevzemala prosilcev za azil, temveč bo v skladu v skladu s svojim deležem prispevala 1,8 milijona evrov nadomestila. Nova madžarska vlada Petra Magyarja solidarnostnega mehanizma ne namerava upoštevati, je pa pripravljena sodelovati pri zaščiti zunanjih evropskih meja.