Ljudje iz kroga uredništva so opozarjali na nevarnost, da bi Novajo gazeto razglasili za ekstremistično organizacijo – v tem primeru bi lahko vsakega zaposlenega doletela zaporna kazen: novinarja, urednika, računovodjo ali celo čistilko. Zaprtje je bilo varnejša možnost, poroča The Guardian.
"Najbolj znan ruski neodvisni časopis je bil moj dom 17 let. Zdaj ga ukinjajo, a duh njegovega novinarstva bo živel naprej," je zapisala novinarka Elena Kostyuchenko in dodala: "Novaja gazeta je zame in za številne novinarje, ki so danes razkropljeni po vsem svetu, druga družina. Zame je pravzaprav tudi prva družina – v njej je delala tudi moja posvojena sestra, in zanimivo je, kako zelo sva si postali podobni."
Novinarka navaja, da je prvič kupila izvod Novaje gazete, ko je bila stara 14 let. Odprla ga je na strani s člankom Ane Politkovske o »čiščenju« čečenske vasi Mesker-Jurt, ki so ga izvedli ruski vojaki. "Ubili so šestintrideset ljudi, enega moškega pa so celo križali. Nič od tega mi ni bilo jasno. Imela sem se za dobro obveščeno; tako kot vsi okoli mene sem natančno vedela, kaj se dogaja v Čečeniji. Naši vojaki so junaško ščitili civiliste pred teroristi."
Pomenljiv zapis novinarke
Bolj ko sem brala, bolj sem spoznavala, da o svoji lastni državi ne vem ničesar. Jezila sem se na Novajo. Odvzela mi je resnico, ki sem jo delila z vsemi drugimi. Tega nisem mogla prezreti – te besede niso mogle biti pozabljene. Kasneje sem doumela, da je prav to bistvo novinarstva: mora te potegniti nazaj v realnost, tudi takrat, ko si tega ne želiš. Nekaj let pozneje sem že delala pri tem časopisu.
V Novajo sem prišla pri sedemnajstih letih, brez kakršnih koli zvez in ne da bi sploh vedela, kako prižgati računalnik – ostala pa sem sedemnajst let. Novaja je le redko zaposlovala uveljavljene novinarje; raje je sprejemala zelo mlade ljudi in jih usmerjala ter razvijala. Najmlajši v uredništvu so šteli 15 let, najstarejši pa so bili stari že skoraj 80 let. Bila je ena sama velika, medgeneracijska šola. Danes ljudje, ki so izšli iz Novaje, delajo v skoraj vseh neodvisnih ruskih medijih.
Časopis je o najpomembnejših temah pisal na način, da so same besede postale dogodki: Beslan, preganjanje gejev v Čečeniji, let MH17 družbe Malaysia Airlines, korupcija, vojne v Čečeniji, Gruziji, Siriji in Ukrajini, mučenje, organizirani kriminal, okoljska vprašanja, terorizem – ter ljudje, ki v naši prostrani državi živijo povsem različna življenja.
Leta 1993, le nekaj mesecev po ustanovitvi časopisa Novaja Gazeta, je takratni predsednik Boris Jelcin razpustil Vrhovni sovjet, parlament naše države. Vojska je s tanki obstreljevala Belo hišo v Moskvi. Uradno je umrlo 158 ljudi, neuradne ocene pa so še višje. V posebni izdaji Novaje so bila objavljena poročila iz Bele hiše, z ulic in iz bolnišnic, opremljena z naslovom: »Dokler bomo celo mrtve delili na 'naše' in 'sovražnike', se bo vojna nadaljevala.« To je bilo pravo vodilo tega časopisa.
Podlaga za kazenske postopke
Dmitrij Muratov, eden od ustanoviteljev in glavnih urednikov časopisa Novaja gazeta, je rad dejal: »Delo se začne šele takrat, ko je besedilo objavljeno.« Ko sem pisal o nekdanjem gojencu sirotišnice, ki je bil po krivem obsojen umora, mu je Novaja gazeta priskrbela odvetnika; več let smo hodili na obravnave, dokler ni bil oproščen. Preiskave časopisa Novaja so postale podlaga za kazenske postopke, rešena so bila življenja (Ana Politkovska je organizirala evakuacijo 89 starejših ljudi, ki so bili prepuščeni sami sebi v domu za ostarele v Groznem).
V 33 letih obstoja časopisa je bilo ubitih šest njegovih sodelavcev: Igor Domnikov, Jurij Ščekočihin, Ana Politkovska, Stanislav Markelov, Anastasija Baburova in Natalija Estemirova. V večini primerov naročnikov umorov niso nikoli našli niti kaznovali. Številni novinarji časopisa Novaja so prejeli grožnje. Mnoge so pretepli. Nekdo je Muratovu v obraz vrgel kemikalijo; njegove oči so uspeli rešiti.
Ko se je februarja 2022 začela ruska obsežna vojna proti Ukrajini, je Novaja gazeta izšla v ruščini in ukrajinščini z jasnim sporočilom na naslovnici: »Ukrajinskega ljudstva nočemo imeti za svoje sovražnike.« Mesec dni pozneje je morala Novaja prenehati z izhajanjem; oblasti so ji odvzele dovoljenje za delovanje, tiskanje časopisa pa je postalo nemogoče. Spletna stran je bila blokirana. Prav tako so bila za celotno državo blokirana družbena omrežja. Aprila letos so v uredništvu opravili preiskavo in zasegli opremo; hkrati so aretirali raziskovalnega novinarja Olega Roldugina, ki zdaj čaka na sojenje. 4. septembra je ministrstvo za pravosodje časopis Novaja – skupaj s 106 njegovimi sodelavci – razglasilo za »tujega agenta«.
Torbe za primer zapora
Mnogi danes pravijo, da je bil pravi čudež, da je časopis Novaja gazeta v Rusiji deloval še štiri leta in pol po začetku vojne, v času, ko so skoraj vsi neodvisni mediji svoja uredništva preselili v tujino. Ta čudež so omogočile vsakodnevne odločitve ljudi, ki jih imam rad, pa tudi tistih, ki jih še nisem spoznal. Bali so se priti v uredništvo – a so prihajali prav vsak dan. Odpravljali so se na zasedena ozemlja, raziskovali, beležili represijo in se z ljudmi pogovarjali kot z ljudmi – brez poenostavljanja, posploševanja ali obračanja pogleda stran. Mnogi so imeli na hodnikih pripravljene torbe za primer zapora – z oblačili in zdravili za primer aretacije. Vsi so se na pamet naučili telefonsko številko svojega odvetnika. Vsem sosedom so izročili ključe, da bi – če bi se kaj zgodilo – nekdo lahko zalil rože in nahranil mačke.
Do svojih sodelavcev čutim hvaležnost in ljubezen, strah, neskončno občudovanje in neskončno bolečino. Do ruske države, ki si je zadala cilj uničiti Novajo gazeto – in jo zdaj tudi uničila – pa ne čutim ničesar. Težnja po spoznanju resnice (tudi takrat, ko ta neizmerno boli) je vgrajena v vsako človeško srce, zapisana v našo biologijo; je pogoj za naše preživetje. Zato bo Novaja večna – tudi takrat, ko nas ne bo več.