Ljudje se torej vračajo k Luni, kako pa pomen tega vidijo strokovnjaki? Dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko na vprašanje o poletu Artemis II, ki je pred nami, pravi, da gre v osnovi za demonstracijo, da raketa lahko nese tudi ljudi, in za del programa, ki jih bo po dolgih letih ponesel zunaj nizke Zemljine tirnice. Po njegovi oceni pa se ob tem sicer morda ustvarja napačen vtis, kot da ljudje od leta 1972 niso raziskovali vesolja. »Z avtomatskimi sondami smo bili že praktično povsod v osončju. Leta 2005 denimo na Saturnovi luni Titan milijarde kilometrov stran od Zemlje. Bili smo na asteroidu na kometu in še marsikje, prinesli smo vzorce nazaj na Zemljo. Roverji se vozijo po Marsu, tam leti helikopter in tako naprej. Imamo vrsto vesoljskih teleskopov – Gaia, James Webb, Euclid … Napredek je zelo velik. Res pa je, da ljudi nismo peljali kaj dlje od tega, kamor so peljali vesoljski raketoplani Space Shuttle, do mednarodne vesoljske postaje 400 do največ 560 kilometrov nad površino Zemlje,« pravi Zwitter.
Razlog je po njegovem preprost. »Leteli dlje je drago in tvegano. Varnost stane. Kaj to pomeni? Če vzamemo primer misije Preseverance, Vztrajnost, na Marsu, kjer rover vozi po Neretvi in raziskuje geološke, morda pa tudi astrobiološke ostanke iz daljne preteklosti planeta, pobira ostanke, ima s sabo helikopter – to je ena najdražjih Nasinih misij z avtomatsko sondo, pa je stala približno tridesetkrat manj, kot doslej program Artemis. Gre torej za povsem druge dimenzije financ.«
Visoka cena varnosti
Razlog za visoko ceno pa je skrb za varnost posadke. »In te stvari so zapletene. Ljudje rečejo – zakaj pa ne vzamejo iz predala načrtov Apolla, dodajo kakšen sodoben čip več in pošljejo ljudi na Luno? Ne gre. To je zapletena misija in pri teh ni problem samo to, kako nekaj narediti, ampak je treba tudi predvideti vse, kar gre lahko narobe. Inženirji Apolla so preigrali nešteto scenarijev, zato so pri rokah tudi imeli ideje, ko je na Apollu 13 eksplodiral rezervoar za kisik,« pravi Zwitter in dodaja, da je problem tudi ta, da vseh teh scenarijev in idej ni mogoče dokumentirati, saj bi sicer birokracija vzela preveč časa »in ne bi nihče nikamor šel«. Ljudje pa začno pozabljati in po desetih letih se ne spomnijo, ne morejo vsega ponoviti, kar so delali, tudi če so izvrstni inženirji, pravi Zwitter.
Pomen pripovedovalcev
Pravi pa, da ima pošiljanje ljudi v vesolje eno veliko prednost pred tehniko oziroma avtomatskimi misijami. »Človeška potovanja imajo svoj smisel zaradi pripovedovalcev. Če je nekdo tam in potem z vsem žarom, zanosom, navdušenjem pove, kako je bilo – s tem se ne more primerjati še tako krasen sestavek umetne inteligence. Ljudje smo boljši pripovedovalci in tako bo še ostalo. Smo tudi socialna bitja, želimo si osebnega stika. Že če se samo pogovarjaš z nekom, ki je bil tam, je drugače. Ko je bila tu Sunita Williams, je bilo fantastično gledati mlade, ki so jo poslušali z žarečimi očmi. Mislili so morda, da bi to lahko dosegli tudi sami, saj ta punca tudi ni bila privilegirana. In tako nastane samozavest, ustvari se pozitivna izkušnja,« dodaja dr. Zwitter
Obenem pa v vračanju na Luno vidi tudi tekmo med voditeljema ZDA in Kitajske, slednji bi po njegovem mnenju pristanek človeka tam predstavljal dokaz tehnološke superiornosti, pomemben še vedno ostaja tudi nacionalni ponos. Kitajska po njegovem ne bo povedala, kdaj natančno načrtuje pristanek na Luni, je pa tam, vsaj javno, tudi videti manj zapletov in sprememb programa.
