»V zadnjih desetih letih smo veliko več izgubili, kot pridobili.« Kako preprosta je včasih resnica, kot jo je o brexitu povedal premier Andy Burnham, ki se je zavedajo vsi, a je številni nočejo priznati. Posebno vsi tisti, ki so odgovorni zanjo in ki so brexit spremenili v sveto kravo britanske politike po tistem, ko je tesna večina Otočanov glasovala za izstop iz EU na referendumu leta 2016, s katerim se je takrat vladajoča konservativna stranka, večno sprta o evropski politiki, rešila pred razkolom. Javnost je nasedla lažem zagovornikov izstopa, ki so preglasovali podpornike članstva. Po dolgoletni brexitski politični vojni je Združeno kraljestvo 31. januarja 2020 zapustilo EU pod konservativnim premierjem Borisom Johnsonom. Ta poleg Nigela Faragea, vodje evrofobne stranke Reformirajmo Združeno kraljestvo, najbolj vpije proti novemu zbližanju z EU, ki se obeta na petkovem vrhu Unije in Združenega kraljestva v Bruslju.

Izgubljene desetine milijard

Toda številke so zgovorne in neusmiljene. Brexit je britansko ekonomijo zmanjšal za šest do osem odstotkov (v primerjavi z drugimi ekonomsko vodilnimi državami). Ocene o milijardah, izgubljenih v desetih letih po brexitskem referendumu, se gibljejo med 180 in 240. Vrednost funta je v primerjavi z drugimi vodilnimi valutami nižja za približno 10 odstotkov, kot je bila leta 2016.

Posledice brexita so odgovorne za znižanje britanske produktivnosti za štiri odstotke v primerjavi s tem, če bi Združeno kraljestvo ostalo v EU. Britanski profesor ekonomije Nicholas Barr je to – po mnenju številnih prenizko oceno britanskega urada za proračunsko odgovornost – prevedel v funte. Ker je trenutno britanski BDP približno 3100 milijard funtov, pomeni, da je gospodarstvo manjše za približno 124 milijard funtov, kot bi bilo v EU. In brexit je za približno 15 odstotkov znižal tako britanski izvoz v članice EU kot britanski uvoz iz članic EU. Znižal je tudi britanski izvoz v članice skupine G7.

Povprečni Britanec naj bi imel zaradi brexita v žepu približno 870 funtov manj na leto. Zaradi ekonomskih posledic brexitskega referenduma so britanski dacarji izgubili približno 48 milijard funtov na leto, po dejanskem odhodu pa 90 milijard na leto; te bi zelo prav prišle za dodatno financiranje državnega zdravstva, obrambe in izobraževanja.

Povprečni Britanec naj bi imel zaradi brexita v žepu približno 870 funtov manj na leto.

EU pa kljub brexitu ostaja največja britanska trgovinska partnerica. Medsebojna trgovina v letu 2025 je nanesla več kot 800 milijard evrov. 41 odstotkov britanskega izvoza gre v EU (16 odstotkov manj kot pred brexitom, 14 odstotkov britanskih podjetij pa je zaradi povečanih izdatkov prenehalo izvažati v EU) in Britanija v EU kupi približno polovico vsega uvoza.

Pred desetimi leti se je zdel odhod lažji

Burnham tako prihaja na drugo vrhunsko srečanje Otoka in EU kot prvi britanski premier, ki končno govori o brexitu tako, kot ga čuti večina ljudi, in za to žanje veliko hvale. V vsakem primeru veliko več hvale kot kritik. V nedavnem tradicionalnem govoru premierjev o britanski zunanji politiki na letnem sprejemu pri županu londonskega Cityja je Burnham govoril o tem, kako drugačni so danes svet, EU in Združeno kraljestvo, kot so bili pred desetimi leti, ter kaj vse so dodatni razlogi za postopno novo zbliževanje z EU. Brexit je opisal kot prvo domino v globalnem premiku države k izolacionizmu in protekcionizmu. Poudaril je, da je (zaradi brexita) mednarodni ugled Britanije v zadnjem desetletju upadel.

Posebno zanimiv je Burnhamov pohvaljeni poudarek, da se je leta 2016 zdelo veliko lažje odločiti se za samostojno pot kot danes. »Te realnosti ne moremo prezreti, prav tako ne dejstva, da imamo pred vrati klub demokracij, ki delijo veliko naših vrednot in interesov. Moramo premisliti, ali so odnosi (sedanji z EU) primerni za ta trenutek – za naše gospodarstvo in za našo varnost. Ali je status quo dovolj dober.« In njegov glavni poudarek: »Sam poskušam govoriti o stvareh, kot jih vidim, in resnici na ljubo smo v zadnjih desetih letih več izgubili, kot pridobili.«

Referendum po volitvah 2027?

Novi sporazumi, ki naj bi jih podpisal z EU na petkovem vrhu, naj bi škodo brexita zmanjšali za 17 milijard funtov na leto. Ravno zaradi grmadenja dokazov o ekonomski škodi, ki jo je prinesel brexit, je vse večja večina Otočanov pripravljena priznati, da je bil brexit napaka, tako pravita dve tretjini vprašanih. Solidna večina, 56 odstotkov, bi zdaj glasovala za vrnitev v EU.

Vendar ti dogovori z EU v resnici ne bodo drastično spremenili odnosov z EU. Burnham jih razglaša za korake na daljši poti. Pogovarjali naj bi se o prihodnjih opcijah, med katerimi je tudi vrnitev v EU, pri čemer je v govoru to temo premaknil v čas po naslednjih volitvah (redne so predvidene leta 2027). Številni laburistični veljaki pa pritiskajo nanj, naj v manifest laburistične stranke že za te volitve vključi obljubo o vrnitvi v EU na podlagi novega referenduma.

Mnenje strokovnjakinje

Drugi vrh EU-Združeno kraljestvo predstavlja konec dolgega molka laburistov o Evropi in prvič po več kot desetletju sproža proces, ki na koncu lahko pripelje Britanijo nazaj v okrilje EU. S podpisom tehničnih sporazumov se bo Združeno kraljestvo prvič strinjalo z uradnim upoštevanjem nekaterih področij evropskega pravnega reda. To bi bilo pod prejšnjimi konservativnimi vladami nepredstavljivo. Novi premier pa hoče iti še dlje in z evropskimi partnerji sprožiti razpravo o dolgoročnih odnosih. To bo posejano s postopkovnimi in političnimi ovirami, na največ nasprotovanja pa bo naletel doma. Ob strani bo moral držati skeptike v lastnih vrstah ter se pripraviti na napade tistih, ki so se zagrizeno borili za izstop Združenega kraljestva iz EU. Kljub oviram pa premier očitno meni, da koristi prekašajo tveganja. Najbolj očitna spodbuda je gospodarska rast. Poleg tega pa bolj proevropsko stališče lahko koristi na volitvah. Navsezadnje bi 91 odstotkov podpornikov laburistov v anketah izbralo članstvo v EU, če imajo na voljo samo odgovor da ali ne, tri četrtine Britancev pa je za tesnejše odnose z EU. To bo terjalo čas in rezultat ni jasen. Toda Overtonovo okno se je na široko odprlo.

Jannike Wachowiak, Evropski svet za zunanje odnose

Priporočamo