»Lahko poskušaš zmanjšati vpliv situacije na svoje duševno zdravje, a postaja nemogoče.« To so besede enega izmed 20.000 pomorščakov, ki so obtičali v primežu iranske blokade Hormuške ožine. Po šestih tednih negotovosti, ko krhko premirje na Bližnjem vzhodu razpada hitreje, kot je bilo sklenjeno, upanje na varno vrnitev domov vse bolj bledi.
Situacija na krovih tankerjev, zasidranih ob obali Združenih arabskih emiratov, ni le logistična nočna mora, temveč humanitarna kriza v senci svetovne trgovine z nafto. Člani posadk, ki so že mesec dni in pol tarče napadov z droni in groženj s podvodnimi minami, so dosegli svojo mejo.
Pogled na goreče tankerje
Z ladijskih krovov se odpira grozljiv razgled, poroča Guardian. Le nekaj milj stran še vedno tlijo razbitine kuvajtskega tankerja Al-Salmi, ki ga je pred manj kot dvema tednoma zadela iranska raketa. Čeprav je bilo dogovorjeno premirje, so nebo nad zasidranimi ladjami že nekaj ur po podpisu ponovno prečrtale sledi prestreženih izstrelkov.
»Smo na sidrišču, obkroženi z desetinami polnih tankerjev. Nihče se ni premaknil niti za palec,« pripoveduje pomorščak, ki je pred mesecem dni uradno dal odpoved. »Kapitanu sem jasno povedal: nisem pripravljen pluti skozi ožino. Gre za varnost, zgolj in samo za varnost.« Njegovo stališče deli večina posadke – kar 90 odstotkov zaposlenih na krovu uveljavlja svojo pravico do zavrnitve plovbe na nevarnih območjih.
Nevidne rane: Duševni zlomi na odprtem morju
Stres, ki ga povzroča nenehno čakanje na morebitni napad, terja visok davek. Na krovu enega od tankerjev je član posadke že utrpel popoln duševni zlom. Kolegi ga redno nadzorujejo, a pomoči ni na spregled.
Sindikat International Transport Workers' Federation (ITF) poroča, da so od začetka konflikta prejeli več kot 1000 poizvedb s 300 različnih plovil. Petina vseh klicev so prošnje za takojšnjo repatriacijo, preostali pa se nanašajo na pomanjkanje goriva, hrane, vode in neizplačane plače.
»Vsi se trudijo pomagati prek telefonskih linij za pomoč, a edina prava rešitev je umik ljudi iz te situacije. Negotovost, ko ne veš, kdaj se bo vse skupaj končalo, je uničujoča,« opozarja David Appleton iz združenja združenju Nautilus.
Zamenjava posadk: iskanje obupanih
Pomorska pravila prepovedujejo prisilno delo v vojnih conah, kar ladjarje sili v iskanje alternativnih posadk. Paradoksalno je, da bodo tiste, ki so na robu moči, verjetno zamenjali ljudje, ki so v še večji stiski.
»Večina naših potencialnih zamenjav so ukrajinski pomorščaki,« je za Guardian povedal neimenovani vir. »To so ljudje, ki so daleč od doma, brez možnosti vrnitve v domovino in nujno potrebujejo denar.« Ladijske družbe v teh primerih ponujajo dvojno plačilo in hitra napredovanja, da bi privabile nove delavce na nevarno območje. »Razlika med njimi in nami je le v možnosti izbire. Oni se bodo za prihod sem odločili zavestno, ne glede na to, za kako kruto izbiro gre.«
Konec kariere ali le kratek premor?
Za mnoge, ki so vse življenje posvetili delu na tankerjih, trenutna kriza pomeni konec poklicne poti. »Nisem v duševnem stanju, da bi opravljal kakršno koli zahtevno nalogo. To je najtežja preizkušnja v mojem življenju,« je za Guardian priznal eden od sogovornikov.
Odločitev o tem, ali se bo sploh kdaj vrnil na morje, bo sprejel šele čez nekaj mesecev – daleč stran od naftnih poti in raketnih sledi. Doma. Do takrat pa on in tisoči drugih ostajajo ujeti v politično-vojaškem primežu, kjer je človeško življenje le postranska škoda, v boju za nadzor nad svetovnim pretokom energije. Njihove zgodbe pa prevečkrat ostajajo prezrte.