Viktor Orban je v središče madžarske politike vskočil s spektakularnim govorom na Trgu herojev v Budimpešti. 26. maja 1989 so bile v državi še vedno sovjetske čete, na oblasti pa komunistična partija. Vendar je bila Sovjetska zveza z glasnostjo Mihaila Gorbačova že globoko v procesu perestrojke. Madžarska komunistična partija pa je bila šibka in pripravljena na kompromise. Na trgu so simbolično pokopavali revolucionarje iz leta 1956, ki so upor proti stalinizmu plačali z glavo. Pet krst je stalo za voditelja upora Imreja Nagya in njegove najtesnejše sodelavce, šesta za druge Madžare, ki so jih Sovjeti ubili med okupacijo. Orban je bil bradati voditelj Zveze mladih demokratov, ki se je pod imenom Fidesz uveljavljala kot marginalna opozicijska sila. Nekaj izkušenj je imel. Za seboj pa je že imel kariero voditelja srednješolske mladinske komunistične organizacije. Na univerzi je bil v skupini študentov prava, ki so Fidesz ustanovili kot liberalno sredinsko gibanje. Orban je isto leto takoj po diplomi odšel s štipendijo liberalnega milijarderja Georga Sorosa na magistrski študij v Veliko Britanijo. Na Trgu herojev je naredil prvo spektakularno uporniško gesto. V monotonijo političnih govorov je vnesel radikalne zahteve. Množici na trgu in gledalcem evropskih televizij, ki so slovesnost neposredno predvajale, je sporočil, da je komunistična oblast že stvar preteklosti.
»Če zaupamo svoji moči, potem bomo sposobni odpraviti komunistično diktaturo,« je začel svoj nastop. To je bilo prvič po letu 1956, da so v Budimpešti javno zahtevali odpravo komunizma. »Če smo dovolj odločni, potem lahko vladajočo partijo prisilimo, da se sooči s svobodnimi volitvami,« je nadaljeval. »Če nismo pozabili na ideje leta 1956, bomo glasovali za takšno vlado, ki se bo takoj začela pogajati o umiku ruskih sil,« je sklenil in v hipu postal najbolj popularen madžarski politik. V Evropi je dobil status borca za liberalne vrednote.
Na desnici je zagledal veliko prostora
Komunizem je propadel, leta 1990 so bile volitve, na katerih se je Fidesz slabo obnesel, vendar je bil Orban izvoljen v parlament. V dialogu z drugimi liberalnimi strankami je hitro prišel do sklepa, da je v liberalnem centru prehuda gneča, na desnici pa veliko prostora in morda tudi volilci. Fidesz je začel postopoma odmikati od liberalizma v nacionalizem, krščanski fundamentalizem, ksenofobijo, odpor do istospolno usmerjenih in druge stebre evropskega političnega populizma. Fidesz je iz Liberalne internacionale preselil v Evropsko ljudsko stranko in se naselil na njenem desnem krilu.
Že leta 1998 se mu je strategija premika na desno obrestovala. Postal je madžarski premier, Fidesz pa večinska stranka v parlamentu. Že v svojem prvem mandatu je okrepil izvršno moč predsednika vlade in sprožil proces čiščenja in centralizacije državnih institucij. Zamenjal je na tisoče državnih uslužbencev in na vse ključne položaje postavil lojalne konservativce. Prvi so morali oditi direktor javne televizije, direktor centralne banke in glavni državni tožilec. Popoln nadzor medijev, državnega denarja in sodstva so bili ključni inštrumenti vladanja mladega premiera, ki je bil star 35 let. Kljub protestom opozicijskih strank je zmanjšal vpliv parlamenta na vlado tako, da je parlament plenarno zasedal samo vsak tretji teden. V parlamentu se je prikazal enkrat na deset mesecev in je prezirljivo zagotavljal, da »vlada za svoje delo ne potrebuje opozicije«. Iz Evrope so se zaslišali prvi kritični glasovi zaradi dušenja svobode tiska, vendar jih je lahkotno ignoriral.
Restriktivna politika in avtoritarne težnje so se obrnile proti njemu. Leta 2002 je izgubil volitve in položaj predsednika vlade. Tudi volitve leta 2006 je spektakularno izgubil proti socialistom. Vendar ni popustil in je program stranke še radikaliziral, poostril retoriko in začel previdno razglašati tudi skepticizem do evropskih institucij.
Na volitvah leta 2010 se je veter obrnil. Orban je s silovitim napadom na diskreditirane socialiste dobil dvotretjinsko večino v parlamentu. Že prvi mandat je porabil za to, da je svoji stranki podredil celoten državni aparat, medije in sodstvo.
»Delal je tisto, kar zdaj počne Janša pri vas«
Njegov politični biograf Paul Lendvai, ki ga je predstavil kot evropskega avtokrata, je v lanskem intervjuju za Objektiv rekel, da se je Orban učil od prvega demokratičnega premiera Joszefa Antala, ki je naredil napako, ker se ni takoj polastil časopisov, radia in televizije, ker ni podprl novih kapitalistov, v tujini pa se ni zavzemal za madžarske ekonomske interese. Sam bo naredil ravno obratno, ko pride na ta položaj. »Takoj je začel ustvarjati medijski imperij in centralizirati oblast na svoji pisalni mizi. Leta 2010 je začel delati vse to, kar Janez Janša danes počne pri vas. Napadel je neodvisne medije, prevzel ustavno sodišče in začel izvajati strateški načrt preoblikovanja celotne madžarske politike.«
Leta 2011 je z udobno dvotretjinsko večino s spremembo ustave zacementiral preoblikovanje družbe in volilni sistem prilagodil volilni strategiji Fidesza. Obljuba iz leta 2010, da bo Fideszu »zagotovil oblast za naslednjih dvajset let«, se je realizirala v pozitivni zakonodaji in političnem sistemu, v katerem Orban nima učinkovite opozicije. Fragmentirane stranke liberalnega centra in opešane levice niti na volitvah ne zmorejo skupne strategije.
Leta 2015 se je ob prihodu sirskih beguncev v Evropsko unijo počutil dovolj močnega, je šel v spopad z evropskimi institucijami. Ob naraščajočih kritikah, da je njegova politika v nasprotju z evropskim pravom in vrednotami, je zaprl meje z bodečo žico, zavrnil prerazporeditev prosilcev za azil in začel politično ofenzivo za spremembo delovanja EU in utrditev suverenosti na račun nadnacionalnih institucij. Vendar se je spotaknil. Kljub številnim zaveznikom in ekonomskim interesom Nemčije so ga zaradi naraščajočega radikalizma suspendirali iz EPP. Ta teden je sam izstopil iz njene poslanske skupine v evropskem parlamentu, ker bi ga drugače izključili. S periferije evropske politike zdaj ponovno išče pot nazaj v njeno središče.
