Na veliki petek leta 1998, v prvem letu vodenja britanske vlade, je Tony Blair s pomočjo ameriške mediacije dosegel svoj največji uspeh, sklenitev zgodovinskega sporazuma, ki je prinesel mir na Severnem Irskem po treh desetletjih sektaškega pobijanja, bomb in nasilja med protestantsko in katoliško skupnostjo. Ta uspeh je bil razlog za to, da so Blaira po odstopu s premierskega položaja leta 2007 izbrali za posebnega odposlanca četverice (OZN, EU, ZDA in Rusije), ki naj bi našel trajno rešitev izraelsko-palestinskega konflikta na podlagi neke oblike dvodržavne rešitve. Osem let pozneje se je tej vlogi odpovedal.
Kljub neuspehu četverice in Blaira naj bi njegove dolgoletne pogajalske izkušnje na Bližnjem vzhodu navdihnile Donalda Trumpa, da Blaira izbere za sodelovanje pri vodenju povojne Gaze in njene obnove. Blair pravi, da je počaščen, ker mu je Trump zaupal vlogo v izvršni upravi za Gazo, ki bo ključna za Trumpov načrt za obnovo Gaze, po katerem jo bo upravljala apolitična palestinska vlada pod nadzorom odbora za mir, ki mu bo predsedoval Trump. Blairovo imenovanje je zaradi njegove vloge v iraški vojni sprožilo številne kritike. Drugi spet mu pripisujejo, da ima izjemen dar za zbliževanje različnih skupnosti in da je eden najboljših poznavalcev Bližnjega vzhoda, kjer je veliko takih, ki so mu pripravljeni dati priložnost, da pokaže, ali lahko pomaga do miru, ki ga je dosegel na Severnem Irskem.
Prvi premier, rojen po 2. svetovni vojni
Ko so ga Otočani maja 1997 prvič izvolili za premierja, je imel Tony Blair komaj 43 let in je postal najmlajši premier po lordu Liverpoolu, ki je postal premier leta 1812 pri 42 letih. Blair je bil tudi prvi premier, rojen po 2. svetovni vojni in po prihodu kraljice Elizabete II. na britanski prestol. Številni Otočani so dobesedno plesali na ulicah po drugi največji volilni zmagi v zgodovini, saj so bili prebivalci presiti osemnajstletne vladavine konservativcev, Blair pa je napovedal »novo zoro« za Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske. Noben drug laburist ni bil tako dolgo premier (deset let, dalj časa je bila na oblasti samo železna konservativka Margaret Thatcher) in je trikrat, celo zapored, zmagal na volitvah. Laburiste je povedel do volilne zmage tudi leta 2001 in 2005, dve leti pozneje (2007) pa je sredi mandata odstopil, predvsem zaradi vse večje nepriljubljenosti, ki je bila posledica britanskega sodelovanja v iraški vojni. Vseeno je ostal vplivna osebnost v Britaniji, mednarodni diplomaciji in korporacijskem svetu.
Anthony Charles Lynton Blair, od leta 2022 sir (vitez neobstoječega britanskega imperija, v katerega ga je povišala kraljica Elizabeta II., ki naj bi ji bil zelo simpatičen), se je rodil 6. maja 1953 v Edinburgu na Škotskem. Njegova starša Leo in Hazel Blair sta bila odvetnika. Blair ima starejšega brata Williama in mlajšo sestro Sarah. Po osnovni šoli je obiskoval elitni kolidž Fettes, ki ga imajo za škotsko različico angleškega elitnega kolidža Eton. Pravo je prav tako študiral na eni od elitnih univerz, na Oxfordu, kjer sta ga bolj kot pravo zanimala rokenrol in vera. Pri devetnajstih je bil menda kar dober kitarist in pevec rokovske skupine Ugly Rumours (Grde govorice), njegov vzornik pa je bil legendarni pevec Rolling Stonesov Mick Jagger.
Hkrati je postal vernik in levičar
Zaradi vpliva sošolca, anglikanskega duhovnika, je postal veren in levičar. Med študijem je dejal, da je bil krajši čas trockist. Njegovi portretisti trdijo, da bi izjemno inteligenten Blair lahko uspel v katerem koli poklicu, od duhovniškega do igralskega. Politika ga ni zanimala, dokler ni srečal bodoče žene Cherie Booth (zdaj lady Cherie Blair, ki je sodnica). Laburistični stranki se je pridružil leta 1975, kmalu po tistem, ko je diplomiral iz prava. Razglasil se je za mehkega levičarja, to pozo pa je razvil, ko je postal vodja laburistov, v »novi (sredinski) laburizem«. Leta 1983 so ga prvič izvolili za poslanca, od leta 1987 naprej je bil minister vlade v senci. Leta 1994 so ga laburisti izvolili za vodjo stranke, tri leta pozneje, leta 1997, pa so ga povišali v premierja z drugo največjo parlamentarno večino v zgodovini. Samo enkrat je, pri tridesetih letih, odgovoril na vprašanje, zakaj se je odločil za politiko. »Mislim, da zato, ker gledaš, kaj se dogaja, in misliš, da so stvari narobe. Hočeš jih spremeniti.« Morda je to res, morda pa je v ozadju žena Cherie, ki naj bi mu rekla, da se morata ali ona ali on odločiti za politično kariero.
Poročila sta se leta 1980, imata štiri otroke, tri sinove in hčerko. Najmlajši sin Leo je prvi zakonski otrok, ki se je rodil službujočemu premierju po več kot 150 letih. Najstarejši sin, 41-letni Euan, je precej bogatejši od očeta, ki je po odstopu s premierskega položaja resno obogatel. Tony Blair naj bi imel pod palcem več kot 50 milijonov evrov, največ zaradi nepremičninskega imperija (39 hiš in stanovanj v Londonu in drugod), vrednega 40 milijonov evrov. Sam je dejal, da je slišal, da ima pod palcem 100 milijonov funtov (114 milijonov evrov), dodal pa, da nima niti petine tega.
Samo Blairov družinski dom v eni najprestižnejših četrti v Londonu je vreden 10 milijonov evrov. Njegov sin Euan ima uradno pod palcem 430 milijonov evrov kot soustanovitelj in direktor podjetja Multiverse, ki mladim pomaga dobiti pripravništvo v velikih korporacijah. Te so bile pomembne za začetno bogatenje Tonyja Blaira, ki je po odstopu leta 2007 imel kup različnih vlog, od govornika (za govor v živo zaračuna do 300.000 evrov, za virtualne videogovore do 170.000 evrov) do svetovalca bank JP Morgan in Zürich International, pri katerih je zaslužil milijone. Leto dni po odstopu (2008) je ustanovil Fundacijo Tonyja Blaira za vero, ki naj bi bila medverska dobrodelna fundacija. Od leta 2016 je izvršni predsednik uprave Inštituta Tonyja Blaira za globalne spremembe (ta naj bi nadaljevala delo njegove fundacije za vero), ki (tako na spletni strani inštituta) vladam in voditeljem pomaga »izpeljati stvari s svetovanjem o strategiji, politiki in izvedbi«.
Vera lahko pomaga globalizaciji
Blair je svoj globalizem izpričal tudi, ko ga je povezal z vero, o kateri je enkrat dejal, da ga zanima bolj kot politika. Nekdanji premier, ki se je iz anglikanca prelevil v katolika po odstopu, menda predvsem zaradi vpliva žene Cherie, zelo verne katoličanke (prej tega ni naredil, ker je velika večina Otočanov sumničava do politikov, ki politiko mešajo z vero), je pred leti odmevno dejal: »Pri iskanju poti resnice, osvetljene z božjo ljubeznijo in tlakovane z božjo milostjo, lahko Cerkev postane stalni duhovni glas, ki globalizacijo naredi v našega služabnika in ne našega gospodarja.«
Ko so ga med iraško vojno vprašali, ali sta s tedanjim predsednikom ZDA Georgeem Bushem mlajšim, ki je sprožil to vojno, res skupaj molila, je odgovor preprečil njegov direktor za komunikacije Alastair Campbell, ki je dejal: »Mi se ne ukvarjamo z bogom!« A Blair se je ukvarjal z bogom že od študentskih let ali še od prej. Njegova prababica naj bi bila prva, ki je vanj posejala vero, rekoč, naj se odloči za katero koli vero, a naj nikoli ne poroči katoličanke. Ni upošteval njenega nasveta, saj je poročil zelo verno katoličanko, zaradi katere se je odločil za politiko, ne pa za duhovništvo ali rokenrol.