Za 62-letnega vodjo ruskih plačancev v skupini Wagner Jevgenija Prigožina trenutno ni jasno, kje je. Beloruski diktator Aleksander Lukašenko, ki je nezanesljiv vir, je v torek izjavil, da je pravkar priletel v Belorusijo. V Rusiji bi res težko ostal, potem ko je v soboto s pohodom na Moskvo resno ogrozil Putinovo oblast, na Zahod pa tudi ni mogel oditi, saj je hud vojni zločinec.
Vsekakor se Prigožin, ki je bil zadnjih devet mesecev z glavno vlogo v nesmiselni bitki za Bahmut pod žarometi svetovne javnosti, ne bo zadovoljil z delom inštruktorja beloruske vojske. Najbrž bo poskušal še naprej voditi vsaj dobičkonosne projekte v Afriki, kjer ima Wagner rudnike zlata in diamantov ter naftna nahajališča. Menda bi se o vseh poslih in tudi denarju, ki ga potrebuje za svoje plačance, rad pogovoril s svojim starim, zdaj že nekdanjim prijateljem Putinom, ki pa ga noče sprejeti in ki menda samo čaka na priložnost, da ga da ubiti. Poznavalci Rusije so prepričani, da ima Prigožin v rokah še nekaj adutov, med drugim naj bi vedel, kje vse imajo Putin in njegovi pajdaši skrite milijone. Brez njega bi se najbrž sesul tudi ves uspešen sistem ruskega obvladovanja nekaterih afriških držav, ki zdaj pomagajo Rusiji – tudi z glasovanjem v ZN – da ni preveč izolirana.
Putin pa je v torek javno razkril, da je milici Wagner v zadnjem letu njegova vlada namenila 922 milijonov evrov in da je podobno vsoto na leto zaslužilo Prigožinovo podjetje Concord, ki je do 1. junija s hrano oskrbovalo ruske šole in vojašnice. Putin je tako hotel pokazati, kako je Prigožin, ki je bil dolgo časa njegov zvesti pes čuvaj, ugriznil roko, ki ga hrani. Da je torej nehvaležen, da ga je izdal in da mu je zasadil nož v hrbet. Putin je še dodal: »Upam, da niso vsega pokradli ali da so pokradli le manjši del. Seveda bomo to preverili.« Skratka, dal je vedeti, da se bo proti Prigožinu začela preiskava zaradi korupcije. V soboto, ko je bil konvoj Wagnerja 200 kilometrov pred Moskvo, mu je prek posrednikov, kot je bil tudi beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, zagotovil imuniteto glede vojaškega upora, s čimer je pokazal svojo šibkost.
Kriminalec, ki je izkoristil divji kapitalizem
Prigožin je še vedno milijarder. Menda je noč po sobotnem spodletelem pohodu na Moskvo preživel v Rostovu v družbi dragih prostitutk, povsem v slogu razbrzdanega mafijskega šefa, kar na neki način tudi je. Najprej je bil kriminalec, od 20. do 29. leta je zaradi ropov, vlomov in goljufij prebil v zaporu. Na prostost je prišel leta 1990, še pravi čas, da je izkoristil razmah divjega kapitalizma. Svojo nišo je našel najprej v prehrambnih trgovinah in igralništvu, od leta 1995 pa v gostinski dejavnosti. Najbrž je že v zgodnjih 90. letih navezal stik s Putinom, sodelavcem Anatolija Sobčaka, župana Sankt Peterburga. In ko je leta 2000 Putin prevzel oblast v Rusiji, je postal pogost gost v Prigožinovih luksuznih restavracijah. Prigožinovo podjetje Concord pa je s hrano v čedalje večji meri oskrbovalo šolske kuhinje in kuhinje vladnih uradov, od leta 2012 pa tudi rusko vojsko. Pri vsem tem ni šlo brez korupcije in Prigožin je šolam prodajal tako nekakovostno hrano, da je leta 2019 med otroki izbruhnila epidemija driske.
Prigožin ni nikoli imel večjega vpliva na Putina, a postal je pomemben del njegovega avtokratskega režima, ne le z Wagnerjem, tudi s »tovarno trolov«, s katero je prek manipulacij na spletnih omrežjih med drugim vplival na britansko glasovanje za brexit na referendumu junija 2016, zatem pa še na ameriške predsedniške volitve, ko je zmagal Donald Trump. Ob izbruhu vojne v Donbasu leta 2014 je ustanovil zasebno vojsko plačancev Wagner, ki je imela ključno vlogo že pri zasedbi Krima. Kot je Putinov režim dolgo časa neprepričljivo zanikal, da bi bil povezan z Wagnerjem, je Prigožin vse do lani septembra neprepričljivo zanikal, da bi bil on vodja te vojske plačancev. Od leta 2014 je bila ta aktivna v Donbasu, potem v Siriji in v številnih afriških državah. Plačanci Wagnerja so obtoženi številnih umorov, mučenj in posilstev. Julija 2018 so v Centralnoafriški republiki likvidirali tri ruske raziskovalne novinarje, ki so hoteli ugotoviti, kaj Prigožinovi plačanci tam počno.
Po neuspešnem napadu na Ukrajino se je Putin začel opirati tudi na Wagnerjevo zasebno vojsko, ki se je od avgusta osredotočila na napad na Bahmut. Že septembra je boj za to mestece izgubil strateški pomen zaradi ukrajinskih osvojitev na severovzhodu Ukrajine, a silovita bitka se je nadaljevala. Tedaj je Prigožin tudi končno priznal, da je vodja Wagnerja, začel je rekrutirati borce v jetnišnicah in vsakodnevno nastopati na družbenem omrežju telegram. Postal je zelo priljubljen, zlasti med skrajno desnico in nacionalisti. Pravzaprav se je šel v bitki za Bahmut zasebno vojno, da bi se uveljavil kot vojskovodja, nekako tako kot je Cezar brez dovoljenja senata, a veliko bolj uspešno začel osvajati Galijo. Na spletu je hvalil zelo počasno napredovanje svojih plačancev in kritiziral redno vojsko, ki ni bila zmožna niti takšnega počasnega napredovanja. Ko je napadal obrambnega ministra Sergeja Šojguja in načelnika generalštaba Valerija Gerasimova, je stal pred trupli, krstami ali grobovi padlih plačancev Wagnerja in ju krivil za njihovo smrt, ker naj ne bi omogočila dobave dovolj velikih količin streliva.
Oktobra je general Sergej Surovikin, Prigožinov prijatelj in nasprotnik Šojguja in Gerasimova, postal poveljnik specialne operacije v Ukrajini. A že januarja je bil Surovikin odstavljen in dvojec Šojgu-Gerasimov je v naslednjih mesecih zmanjševal podporo Wagnerjevim enotam. Od februarja Prigožin ni smel več rekrutirati v jetnišnicah, od koder je v svoje enote vključil okoli 30.000 mož. Velik del jih je padlo v bitki za Bahmut, saj je sam Prigožin večkrat priznal, da je v enem dnevu padlo okoli sto njegovih mož.
Do upora 23. junija je prišlo predvsem zato, ker je Šojgu za 1. julij napovedal ukinitev Wagnerja. Prigožin je sprva šel nad Rostov, da bi tam aretiral Šojguja in Gerasimova, a so ju še pravi čas posvarili in sta zbežala. Za pohod na Moskvo pa se je odločil, ker je upal na podporo nekaterih tesnih Putinovih sodelavcev. Še vedno ni jasno, ali je nameraval odstaviti tudi Putina. Kakor koli, ko je Surovikin v soboto javno podprl Putina (menda je bil general v to prisiljen), je Prigožin spoznal, da je stvar izgubljena, saj je tako lahko vedel, da ga tudi drugi, na katere je računal, ne bodo podprli, če ga ni Surovikin, ki mu je bil najbližji.
.
