‘Tako kot njegovo veličanstvo bi želel biti vselej blizu ljudem in njihovim mislim, deleč njihove radosti in žalosti,« je japonski prestolonaslednik Naruhito razložil leta 2017, vedoč, da mu je že usojeno stopiti v očetove čevlje, saj je bil zapleten proces abdikacije cesarja Akihita v polnem razmahu. Naruhito ni govoril na pamet. Leta 2011 po rušilnem potresu in uničujočem cunamiju s skoraj 16.000 mrtvimi in več kot 2500 pogrešanimi sta z ženo Masako obiskala najhuje prizadete prefekture Mijagi Fukušima in Ivate. S preživelimi sta delila pretresenost, obup in žalovanje ter v nadaljevanju vsako leto spremljala obnovo krajev in celjenje duševnih ran tamkajšnjega prebivalstva.
Tik pred svojim 59. rojstnim dnevom februarja letos je iskreno opisal svoje sedanje občutke pred prevzemom prestola krizantem, kot figurativno označujejo japonsko kraljevsko institucijo, ko je dejal, da se počuti zelo slovesno, ko razmišlja o prihodnosti. Ponovil je, da bo pomembno vodilo njegovega dela vse, kar se je naučil od svojih staršev, a dodal, da v vsaki novi dobi vejejo novi vetrovi in se vloga kraljeve družine spreminja.
Varuh družine
Bodoči 126. cesar v najstarejši nasledstveni monarhiji na svetu z nepretrgano nasledstveno linijo, ki sega 2600 let v preteklost, ob tem poudarja, da bo nadaljeval tradicijo, preneseno skozi stoletja, da pa bo »sledil vlogi, ki naj bi jo kraljevska družina prevzela v prihodnje«. Dotaknil se je tudi teme, ki že vse od njegove poroke z Masako Ovada vznemirja Japonce. Sprva je bilo sporno njuno druženje po prvem srečanju na čajanki v čast španske princese Elene, zaznamovano z Naruhitovo vztrajnostjo pri ohranjanju zveze, ki jo je ob poroki leta 1993 kronal z zdaj že prislovično zaobljubo: »Lahko te obdajajo strahovi in skrbi ob vstopanju v kraljevo družino, a varoval te bom vse življenje.« Naslednja leta sta morala skupaj dejansko premoščati pritiske zaradi splošne zahteve po (moškem) nasledniku in ko se jima je po spontanem Masakinem splavu leta 1999 dve leti kasneje rodila edinka Aiko, je Naruhito javno priznal, da se žena zaradi vsega doživetega spopada z resnimi duševnimi težavami, in ostro kritiziral vladno agencijo, ki skrbi za zadeve, povezane s kraljevo družino, da onemogoča bivšo diplomatko pri njenih željah po meddržavnih obiskih in izničuje njeno osebnost. Odločilni povod za neznosen pritisk na tedaj 38-letno Masako je bila japonska povojna zakonodaja, ki zapoveduje moško linijo dedovanja prestola, ki je od druge svetovne vojne sem v državnih zadevah protokolarnega značaja, a globoko vsajen v japonsko kulturo. Ta je bila namreč tedaj prekinjena tudi z Naruhitovim pet let mlajšim bratom Akišinom z dvema hčerama, princesama Mako in Kako, rojenima leta 1991 oziroma 1994.
Ameriško kukavičje jajce
Začeto razpravo o spremembi zakonodaje in prvi japonski cesarici je razvodenelo rojstvo Akišinovega sina Hisahita leta 2006, dokončno pa je očitno zamrla predlani ob sprejemu zakona o Akihitovi abdikaciji, ko so iz njega izpadli tudi predlogi, da princese po poroki ostanejo del kraljeve družine in ne postanejo navadne državljanke. Kot svojevrstna »kolateralna škoda« ameriške okupacije Japonske po drugi svetovni vojni tamkajšnja kraljeva družina zdaj tako šteje le še poldrugi ducat članov, saj so jo ZDA ustavno leta 1947 skrčile na tedanjega cesarja Hirohita, njegove tri brate in njihove neposredne potomce po moški strani, ko se princese poročijo.
Naruhito je uradno postal prestolonaslednik po smrti deda Hirohita leta 1989, precejšen del očetovi dolžnosti pa prevzel leta 2012, ko je bil njegov oče operiran na srcu. V nasprotju s predhodniki je njegov spomin na vojna dogajanja in Japonsko takoj po drugi svetovni vojni zgolj zgodovinski, a se kot podiplomski študent japonske zgodovine pogosto ozre nazaj in poudarja pomen tedanjega dogajanja.
Oxfordska brezskrbnost
Za to, da življenje okoli Naruhita ni bilo ovito v dvorno dogajanje, je najprej poskrbela mati, cesarica Mičiko, plebejka iz katoliške družine, ki je prevzela šintoizem, ne pa tudi tradicionalne izolacije cesarske družine. Tako so bili njegovi osnovnošolski sošolci skupaj s svojimi navadami pogosti gostje mladega princa, cesarski rod pa tudi ni opredeljeval njegove nadaljnje študijske poti na univerzi Gakušuin in še zlasti leta 1983, ko se je vpisal na britanski Oxford kot prvi iz linije neposrednih cesarskih naslednikov na študij v tujini. Svoj pravi »izhod« iz dvornega življenja je navdušeno popisal deset let kasneje v spominih, naslovljenih Temza in jaz, v katerem poleg dogajanja na Oxfordu z duhovitimi anekdotami o privajanju princa na običajno študentsko življenje opisuje tudi potovanja po Evropi ter druženja s kraljevskimi družinami na stari celini. Kot navdušen planinec je tedaj osvojil najvišje vrhove treh entitet Združenega kraljestva, škotsko Ben Nevis, Snowdon v Walesu in Scafell Pike v Angliji, sprejem pri kraljici Elizabeti II. pa mu je ostal v spominu po tem, da je sama nalivala čaj in stregla s sendviči. Dve leti, ki ju je tedaj označil za najsrečnejši v življenju, sta mu v nasprotju z domovino ponudili pogled ne le v kakšna dva ducata zgodovinskih britanskih pubov, med njimi Trout Inn in The White Hart, ampak tudi bolj sproščene navade na dvorih v Španiji, Liechtensteinu, na Norveškem in Nizozemskem. Kritiki so zapisali, da memoari razkrivajo prestolonaslednikov šarm, skromnost, smisel za humor in vestnost pri študiju. Pri slednjem se je osredotočil na zgodovinski rečni promet na Temzi in svoja dognanja objavil v študiji The Thames as Highway leta 1989.
Novi veter v novi dobi
Da Naruhitovo življenje ni teklo po tradicionalnih tirnicah, gre deloma pripisati tudi dejstvu, da je postal uradni prestolonaslednik šele pri 31 letih. Njegov oče Akihito je to postal že ob rojstvu in je pri 18 letih, po zakonu o kraljevi družini je postal polnoleten dve leti prej kot običajni Japonci, prevzel prestolonasledniške naloge. V praksi je to pomenilo, da je bil Akihito prikrajšan za normalno študentsko življenje, čeprav je bil vpisan na isto univerzo Gakušuin kot kasneje njegov sin. Tako se tudi ni mogel posvečati študentskim druženjem in konjičkom, med katerimi je Naruhito poleg igranja violine v študentskem orkestru in že omenjenega planinarjenja žel uspehe tudi v tenisu in golfu, bil predsednik judo in karate kluba ter sodeloval v dramski sekciji. V nasprotju z očetom, ki je bil kot otrok oddvojen od staršev in predan vzgojiteljem, je Naruhito z bratom in sestro živel s svojima očetom in mamo, sam pa ob ženinih težavah še bolj zavzeto skrbel za hčer Aiko, tudi na račun kritik, da zasebno življenje postavlja pred dolžnosti svojega položaja. Dejansko jih je uresničeval skladno z novimi vetrovi svoje nove cesarske dobe – na Japonskem so ji nedavno izbrali ime reiva oziroma mir in harmonija –, ki zahteva zaupanje v človeške vrline, ne le spoštovanja vladarskega položaja.
