Kraljica Margareta II. je bila prvi monarh, ki je nagovoril državljane po izbruhu covidne pandemije. Brez dlake na jeziku je obsodila »nesprejemljivo, neresno in nepremišljeno vedenje« vseh, ki niso spoštovali proticovidnih pravil. Nikoli se ni bala okregati ljudi, ki jim pogosto zažuga s kraljevim prstom zaradi ksenofobije, sebičnosti in ozkoglednosti, kar povečuje njeno priljubljenost in spoštovanje. Elizabeta II. je bila zelo drugačna kraljica že zato, ker se britanski monarhi ne smejo vtikati v politiko, in ker je po naravi zelo drugačen človek kot flambojatna, vedno nasmejana Margareta II., ki se rada vtakne v politiko. Čeprav sta obe zasedli prestol po smrti očetov, jima ta ob rojstvu ni bil namenjen. Princesa Elizabeta ga je zasedla zaradi abdikacije strica, kralja Edvarda VIII., po kateri je nanj sedel njegov mlajši brat in njen oče, kraj Jurij VI.
16. aprila 1940, teden dni po nemški zasedbi Danske, v Koebenhavnu rojeni princesi Margrethe Alexandrine Thorhildur Ingrid, najstarejši od treh hčera kralja Frederika IX., prestol ni bil namenjen zaradi diskriminacije ženskih potomcev monarhov. Po zakonu o nasledstvu prestola so bili monarhi lahko samo moški potomci. Ko je bilo Dancem jasno, da kralj Frederik IX. in kraljica Ingrid, ki je bila švedskega rodu, ne bosta imela moškega potomca, so domnevali, da bo prestol nasledil kraljev mlajši brat, princ Knud. Toda kraljeva priljubljenost je navsezadnje privedla do tega, da so v parlamentu sprožili postopek za spremembo zakona o nasledstvu. Diskriminacije ženskih potomcev monarha niso povsem odpravili, ko so leta 1953 sprejeli ustavno dopolnilo, po katerem lahko monarhova hčerka zasede prestol, če nima brata. Princesa Margareta je tako postala prestolonaslednica šele pri trinajstih. Na prestol je, pri 32 letih, sedla januarja 1972, kot prva ženska po Margareti I., srednjeveški vladarki unije skandinavskih kraljevin (1375–1412). Korenine danske monarhije segajo skoraj tisoč let nazaj, v čas vikinškega vladarja Gorma starega. Šele od leta 2009, ko so znova spremenili zakon o nasledstvu, lahko najstarejši otrok monarha nasledi prestol ne glede na spol. Danska kraljeva družina je v sorodu z vrsto evropskih kraljevih hiš, med njimi britansko (kraljica Viktorija je njena praprababica), grško, rusko in švedsko (njena mati je bila švedska princesa, ko se je poročila z njenim očetom).
Izobražena razgledana poliglotka
Mnoge evropske kronane glave ji, odkar je v letih, rade rečejo teta Marjetica. Vzdevek Marjetica (v angleščini Daisy) je podedovala po babici. Na Danskem in Švedskem ime Margareta zveni podobno kot ime pogoste travniške cvetlice, ki je v botaniki znana kot leucanthemum. Ker je to ime težko izgovoriti in ker je podobna marjetici, so dansko kraljico začeli klicati kraljeva Marjetica. Tudi sama se pogosto podpiše kot Marjetica. Pa tudi velik del njenega nakita navdihujejo marjetice. Danska kraljica je najbolj izobražena in razgledana med evropskimi monarhi. In vodilna poliglotka med njimi, saj tekoče govori štiri tuje jezike, švedščino, nemščino, francoščino in angleščino. Obiskovala je zasebno osnovno in srednjo šolo na Danskem, po kateri se je eno leto šolala še v zasebni srednji šoli v Angliji, kjer je obiskovala tudi prvo od štirih univerz. Na Cambridgeu je diplomirala iz predzgodovinske arheologije, ki je ostala njena velika strast, in študij nadaljevala na danski univerzi v Aarhusu (politične znanosti), pariški Sorbonni ter Londonski šoli za ekonomske in politične vede.
Dansko kraljico že od otroških let strastno privlači umetnost. Svoj talent je izrazila v slikarstvu, ilustratorstvu, scenografiji, koreografiji, kostumografiji in modnem oblikovanju. Slike je razstavljala ne samo na Danskem, ampak tudi v vrsti evropskih držav. Narisala je ilustracije za vrsto knjig, med njimi dansko izdajo Gospodarja prstanov. Prevedla je več knjig. Leta 1981 je pod psevdonimom objavila prevod romana Simone de Beauvoir Vsi moški so smrtni. Njen najnovejši projekt je Netflixov domišljijski film Ehrengard, ki je nastal po romanu danske pisateljice Karen Blixen. Netflix jo je najel kot scenografinjo in kostumografinjo. Film bo na ogled prihodnje leto. Njeni talenti so ji prinesli pomemben delež njenega osebnega bogastva, ki ga ocenjujejo na okoli 40 milijonov evrov. Odkar je na prestolu, monarhijo podpira okoli 82 odstotkov Dancev, samo slaba petina jih meni, da je kraljeva družina prejemnica najvišje socialne podpore v državi – okoli sto milijonov danskih kron (13,5 milijona evrov), kar je 8,5-krat manj, kot dobi britanska kraljeva družina.
Prelepa princesa je bodočega moža, šest let starejšega francoskega lepotca in diplomata, spoznala v romantičnem Parizu. Znana je po besedah: »Nikoli si nisem mogla predstavljati, da bi se poročila, če ne bi bila noro zaljubljena.« Ob zaroki ji je Henri Marie Jean André podaril edinstven prstan, ki mu rečejo »toi et moi« (ti in jaz). Na poroki leta 1967 je postal princ Henrik Danski. V dolgem, 51-letnem srečnem zakonu sta se rodila dva otroka, oba sinova. Ovdovela je leta 2018, pa še vedno nosi zaročni prstan.
Pocenitev monarhije
Kraljica je med svojo dolgo vladavino resno kritiko prvič požela šele pred kratkim, bolj v družini kot državi, ko je konec septembra sporočila, da bo štirim od osmih vnukov s prvim januarjem odvzela nazive kraljevih visokosti in princes in princev ter jih »ponižala« v grofice in grofe. Gre za štiri otroke mlajšega od njenih dveh sinov, princa Joachima. Dva ima iz prvega, dva iz drugega zakona. Najbolj se je javno razburila Joachimova prva žena in mati starejših dveh otrok, ki je ob ločitvi tudi sama izgubila naziv princese in postala grofica Alexandra. »Vsi smo zmedeni, žalostni in šokirani zaradi te odločitve. Udarilo je kot strela z jasnega. Otroci se počutijo kot izločki, ne razumejo, zakaj jim bodo odvzeli identiteto,« pravi ogorčena grofica. Preostali štirje kraljičini vnuki, otroci starejšega sina, prestolonaslednika Frederika, ostajajo kraljeve visokosti in princesa in princi (trije). Zakaj se je odločila za to drastično potezo, ki utegne vnesti razdor v kraljevo družino? Zato, ker meni, da jim bo to koristilo v prihodnosti. Želela jim je omogočiti, da bodo lahko v večji meri oblikovali svoja življenja brez omejitev, ki jih prinašajo dolžnosti, povezane z monarhijo in njenimi ustanovami. Gre seveda predvsem za pocenitev monarhije, za katero bo delalo manj njenih članov.
