Na splošno je spodoben možak. Percepcija običajnega Američana vsaj do letošnje kampanje ni prišla dlje od tega, ko je beseda nanesla na Joeja Bidna. Šele v zadnjih mesecih so se bolj spoznali z njegovim življenjepisom, ki ga je sam že pred leti opisal kot plovbo na valovih usode in ne kot pot, tlakovano z lastnimi načrti. Začelo se je v rani mladosti z očetovimi vzponi in padci, zaradi katerih je šestčlanska katoliška družina sprva pristala pri materinih starših v rodnem Scrantonu v Pensilvaniji, kamor se je Biden kasneje večkrat vračal, tudi v finalu letošnje kampanje. Na koncu je jeziček v predsedniški tekmi prav ta zvezna država odločilno nagnila na njegovo stran.
Tam so živeli, dokler si Joseph Biden starejši ni našel dela v Delawaru in so se preselili v Claymont. Oče se je na koncu prelevil v uspešnega prodajalca avtomobilov, zagotovil družini dober standard srednjega razreda in hišo v Wilmingtonu, mladi Joe pa si je kljub jecljanju in stigmi revnega študenta pridobil status vodje med sošolci, tudi po zaslugi uspešnega nastopanja v šolskih ekipah ameriškega nogometa in baseballa. Že kot študent ni skrival ambicij. Ko se je s pomočjo prijateljev rešil jecljanja, zaradi katerega se ga je ob izgovarjanju priimka oprijel vzdevek Baj baj (fonetično adijo), pa je postal dovolj samozavesten, da je materi bodoče žene Neilie na vprašanje, s čim se bosta preživljala, dejal, da namerava postati predsednik ZDA.
Za začetek Senator in senator
Prvo ženo Neilio Hunter je spoznal na Bahamih med šolskimi počitnicami. Takrat je študiral na Univerzi Delaware v Newarku, kjer si je prislužil ukor pred izključitvijo, ker je direktorjev dormitorij zapolnil s prahom za gašenje. Diplomiral iz zgodovine in političnih ved. Poročila sta se leta 1966 in hitro imela tri otroke. Ko je na Univerzi Syracuse študiral pravo, je leta 1967 ženi kupil psička in ga poimenoval Senator.
Po več odlogih služenja vojske zaradi študija je bil morebitne napotitve v Vietnam rešen zaradi astme in bo po Trumpu postal še en ameriški vrhovni poveljnik brez vojaške izkušnje. Ni se niti pridružil tedaj množičnemu protestu proti vietnamski vojni. Pozneje je dejal: »Drugi so korakali, jaz pa sem se potegoval za senatorja, bil izvoljen pri 29 letih, prišel (na Kapitol) in bil eden tistih, ki so glasovali za končanje vojne.«
Tako je tudi držal obljubo ženi Neilii, da bo senator pri 30 letih. Dotlej je imel le zelo kratko in ne izstopajočo politično kariero svetnika v okrožju New Casttle. V senat je bil izvoljen novembra 1972, pred 48 leti. Pomagala mu je usoda. Takrat nobenemu demokratu ni padlo na pamet, da bi se pomeril z dolgoletnim republikanskim senatorjem Calebom Boggsom, ki je imel podporo predsednika Nixona. Biden pa je s sestro Valerie na čelu kampanje s skoraj praznim žepom in z osredotočanjem na umik iz Vietnama, na okolje in na državljanske pravice ter z nasprotovanjem »politiki kot taki« premagal Boggsa s 50,5 odstotka glasov proti 49,1.
Samohranilec v visoki politiki
Že omenjena usoda je v Bidnovem življenju tedaj najbolj kruto stopila na njegovo pot. Med božičnimi nakupi se je v avtomobil, v katerem je bila soproga Neilia s tremi otroki, zaletel tovornjak. Soproga in enoletna hči Naomi sta umrli takoj, medtem ko sta sinova Beau in Hunter utrpela hujše, a ne smrtno nevarne poškodbe. Še preden je zaprisegel, je Biden zato že razmišljal o končanju senatorstva, da bi skrbel za otroka, vendar ga je vodja tedanje demokratske senatne manjšine Mike Mansfield prepričal, naj vztraja. 5. januarja 1973 je tako zaprisegel v mali kapeli medicinskega centra v Wilmingtonu s sinom Beaujem z nogo v mavcu in na invalidskem vozičku. Predstavnik Delawara v senatu je ostal naslednjih 36 let in 13 dni.
Vodil je več senatnih odborov, se zapisal v senatne kronike z zakoni o preprečevanju družinskega nasilja in nasilja nad ženskami ter reformo kazenskega zakonika, zaradi katere je v zaporih pristalo več temnopoltih, kar je med letošnjo kampanjo označil za napako. Ni podprl ameriškega vojaškega posega proti Iraku ob njegovi zasedbi Kuvajta, je pa glasoval za za lase privlečeno vojaško strmoglavljenje Sadama Huseina zaradi nikoli dokazane posesti orožja za množično uničevanje. Madež na njegovem senatnem delu je pustilo tudi vodenje zaslišanja kandidata za vrhovnega sodnika Clarencea Thomasa leta 1991 v odboru za pravosodje, ki mu je predsedoval. Prav tako temnopolta Anita Hill je sodnika obtožila spolnega nadlegovanja, Biden pa je na zaslišanju ni zaščitil in dopustil atentat na njen značaj. Tudi za to se je kasneje opravičil, kar je postala v njegovem ravnanju opazna lastnost. Tako je med predsedniško kampanjo Američanom obljubil, da jim bo vedno govoril resnico in priznal svoje napake. Kot je denimo storil potem, ko je Afroameričanom rekel, da »če imaš težavo ugotoviti, ali podpiraš mene ali Trumpa, potem nisi temnopolt«.
Kot senator je bil Joe Biden tudi v Jugoslaviji. Konec zime 1979 je bil član ameriške delegacije na pogrebu Edvarda Kardelja v Ljubljani in se je sešel s tedanjim vodjo SFRJ Titom.
Poroka z bodočo prvo damo
V skrbi za sinova se je Biden vsak delovni dan z vlakom vozil v Washington in domov po 75 minut v vsako smer, to pa potem počel vsa senatorska leta, tudi po tistem, ko sta ga sinova spodbudila k poroki z devet let mlajšo Jill Tracy Jacobs, ki je usodni »da« dahnila po večkratni prošnji. Bodoča ameriška prva dama, ki bo nasledila Melanio Trump, se je rodila v New Jerseyju, bila je učiteljica in profesorica ter ima doktorat s področja izobraževanje. Poučevala je tudi učence s čustvenimi motnjami ter je predsednica nevladne organizacije Bidnova pobuda za zdravje prsi, ki svetuje dijakinjam in drugim v Delawareu. Njen bivši mož, s katerim sta bila poročena štiri leta (1970-1975), je širil zgodbo, da sta se z Bidnom spoznala že med njegovo senatorsko kampanjo, obveljalo pa je, da ju je Joejev brat zvabil na slepi zmenek leta 1975, ko je bila sredi težavnega ločevanja. Leta 1981 se jima je rodila hči Ashley.
Po desetih letih skrbi za družino je leta 1987 za Bidna nastopil čas, da se spomni na obljubo prvi tašči. S solidnim kupčkom kampanjskega denarja je poleti tega leta objavil kandidaturo za predsedniško nominacijo demokratske stranke. Toda hitro je odstopil, ko ga je prevelika vnema ponesla v ponavljanje govora britanskega laburista Neila Kinnocka, v opravičilo pa se je »sam razjezil nase, ker se je spravil v tak položaj«. Dejal je da »kampanjsko ozračje Američanom ne kaže človeka, kakršen je, ampak le njegove napake«.
Od čvekavosti do prijateljstva z Obamo
Dvajset let pozneje je proti Beli hiši pogledoval drugič, a se je po zgolj odstotku podpore na strankarskih volitvah v Iowi umaknil. Tam je slavil Barack Obama, ki ga je nato presenetljivo izbral za svojega podpredsedniškega kandidata. Poznala sta se že iz senata, tam je Obama Bidnovo prislovično čvekavost svojemu svetovalcu nekoč komentiral s prošnjo »ustreli me«. Toda v Beli hiši sta skovala tesno prijateljstvo. Biden mu je tako prisluhnil tudi pred volitvami leta 2016, ko je Obama menil, da je Clintonova prava kandidatka za vodenje ZDA. Takrat je dejal, da bo glede nadaljnjih predsedniških ambicij svoje pokazal čas.
In ta je prišel ob tokratni kampanji. Biden je začel slabo, v tekmi za predsedniško nominacijo demokratske stranke je zabeležil nekaj hudih uvodnih porazov, tako da se je že govorilo o še tretjem umiku. Potem pa je prišla visoka zmaga v Južni Karolini za kar 28 odstotnih točk pred prvim zasledovalcem. Uprizoril je eno največjih vrnitev v zgodovini strankarskih volitev, po osvojitvi strankine nominacije pa si je za podpredsedniško kandidatko izbral kalifornijsko senatorko Kamalo Harris jamajškega in indijskega porekla. Z njo bodo ZDA dobile prvo podpredsednico v zgodovini.
Pred njima pa je stal še obračun z Donaldom Trumpom. Ta je bil eden bolj nenavadnih v ameriški zgodovini, deloma zaradi pandemičnih okoliščin, v katerih je potekal, deloma zaradi vseh posebnosti ravnanja in obnašanja aktualnega predsednika. Trumpova ekipa je streljala z obtožbami o spornih poslih Bidnovega sina Hunterja v Ukrajini in na Kitajskem ter jih skušala prilepiti na demokrata, s brez večjega uspeha. Bidnu je zadnje mesece kazalo, da bo zmagal zlahka. A ni šlo tako gladko. Biden, Trump, ZDA in svet so bili po volitvah za več kot tri dni pahnjeni v negotovost, ki se je končala danes ob 17.30 uri po našem času. Val usode je Bidna pripeljal na prag Bele hiše.
