Še pred nekaj tedni so ga zaničevali kot profesorčka iz province, gospoda »ja«, marioneto oziroma namestnika podpredsednikov vlade Luigija Di Maia in Mattea Salvinija. Danes je Giuseppe Conte edini politik, ki mu večina Italijanov zaupa, da je sposoben državo obvarovati pred kaosom. Volilci očitno cenijo njegovo odločnost v obračunu s Salvinijem 20. avgusta, ko je podal svoj odstop. Deloma k njegovi priljubljenosti prispevajo tudi mladosten videz kljub 55 letom, brezhibna zunanjost in vedno uglajen nastop.
Da je uglajen, je pokazal tudi zdaj, ko je izšel kot veliki zmagovalec italijanskih političnih avgustovskih preobratov, a pri tem ne kaže niti malo zadoščenja, pač pa je povsem resno in odgovorno obljubil, da bo vlada, ki jo te dni sestavlja, zagotovila državi politično stabilnost, modernizacijo in gospodarsko konkurenčnost. Poleg tega se bo kot premier zavzel za vodilno vlogo Italije v Evropi in bolj humano politiko do migrantov. Takoj pa se bo lotil proračuna za leto 2020, kar bo prvi resni preizkus za njegovo vlado.
Zasijal z odstopom
Že zaradi svoje nenadne široke priljubljenosti med Italijani se Conte ne more več zadovoljiti s podrejeno vlogo. Menda je bila njegova naloga v prejšnji vladi predvsem ta, da je kot neke vrste notar pazil, da bi se populistično Gibanje petih zvezd in skrajno desna Liga držala dogovora o vladi. Di Maio in Salvini pa sta ga tudi pošiljala na mednarodne sestanke, ki se jima kot ljudskima tribunoma niso zdeli tako pomembni.
A na mednarodnem parketu se je dobro znašel in Italija je kljub Salvinijevemu nacionalizmu še naprej ohranila dobre odnose s Francijo in Nemčijo pa tudi z EU. Nekdo ga je posnel, ko je v Davosu na gospodarskem forumu nemški kanclerki Angeli Merkel dejal, naj ne jemlje preveč resno populistov iz njegove vlade, ki so samo preveč teatralični. Za Donalda Trumpa pa je »Giuseppi«, kot ga je ameriški predsednik nedavno imenoval na twitterju, pravi premier za Italijo.
Za večino evropskih politikov bi bila takšna podpora kontraproduktivna. A v Italiji je razjezila Salvinija, kar je razveselilo mnoge Italijane. Vsekakor so Conteja, še preden so ga Italijani prenehali zasmehovati, v tujini spoštovali zaradi njegove diplomatske spretnosti.
Contejev preboj doma se je zgodil predvsem z odstopnim govorom v senatu 20. avgusta, ki ga je, kot bi šlo za nogometno tekmo italijanske reprezentance, po televiziji in na spletu spremljalo 14 milijonov ljudi. Petnajst minut je zadostovalo in nenadoma je imelo pozitivno mnenje o Conteju več kot 60 odstotkov Italijanov. Odločilni so bili njegovi očitki Salviniju (katerega je pred tem vedno branil), da je oportunist in da mu gre samo za osebne in strankarske interese, ne pa za interese Italije.
S tem je Conte dokončno postal edini kandidat Gibanja petih zvezd za premierja, predvsem pa je bila odločilna podpora ustanovitelja stranke in sive eminence Beppeja Grilla, ki je ostro nasprotoval zagovornikom vnovične koalicije s Salvinijem. V ponedeljek so morali popustiti tudi v Demokratski stranki, kjer so pred tem Conteju očitali, da preveč podpira Salvinijeve hujskaške ukrepe proti migrantom.
Če se je torej 8. avgusta, ko je Salvini sprožil vladno krizo, sprva zdelo, da bo s koncem vlade tudi Conte izginil s političnega prizorišča, je ta situacijo obrnil v svoj prid. S sestavo nove vladne koalicije so preprečili predčasne volitve in veliko Salvinijevo zmago, ki so jo napovedovale ankete. Skratka, namesto Salvinija bo, morda celo do leta 2023, premier Conte. Voditelj Lige kar ne more verjeti, da je neki Conte, ki mu je bil še do nedavnega pokoren, postal njegov glavni politični nasprotnik.
V novi koaliciji mu ne bo nič lažje
Conte pa nima časa za zmagoslavje, saj ga čaka težko delo. Deloma zato, ker bo moral voditi vlado dveh strank, ki sta si še pred nekaj tedni stali sovražno nasproti. Sicer je vlade dveh povsem različnih strank vajen že od prej. Vsekakor tudi zanj ne bo lahko, ker bodo v vladi levosredinski in proevropski ministri iz Demokratske stranke zamenjali skrajno desne in evroskeptične ministre iz Lige. A če mu gre verjeti, da je kot običajen državljan glasoval za levico, mu bo zdaj lažje. Poleg tega je proevropsko usmerjen.
Prvi daleč največji problem, s katerim se bo moral spoprijeti, bo proračun za prihodnje leto. Vprašanje je, ali se bodo v Gibanju petih zvezd in Demokratski stranki znali dogovoriti o proračunu, ki bo moral biti zaradi velikega italijanskega javnega dolga varčevalno naravnan. Če se stranki v veliki meri strinjata glede socialne, šolske in okoljske politike, pa se pojavljajo razlike v pogledih na velike infrastrukturne projekte, ki jih v Demokratski stranki (podobno kot v Ligi) zagovarjajo, v Gibanju petih zvezd pa ne. Razlika je tudi v tem, da hoče Di Maio nadaljevati reforme »prejšnje Contejeve« vlade, medtem ko hoče voditelj demokratov Nicola Zingaretti prelom z njo. Najbrž pa se obe stranki strinjata, da se je treba obrniti na Evropsko unijo, naj ne zahteva preveč varčevalnega proračuna, ki bi zadušil že tako pičlo italijansko gospodarsko rast.
