Konflikt na Bližnjem vzhodu bi lahko po štirih tednih intenzivnih spopadov prešel v novo, še bolj nepredvidljivo fazo. Medtem ko ameriške in izraelske zračne sile nadaljujejo ciljano bombardiranje iranske vojaške infrastrukture, Teheran pa ohranja blokado strateško ključne Hormuške ožine in pritiska na sosednje zalivske države, ameriško obrambno ministrstvo pospešeno pripravlja operativne načrte za omejeno kopensko posredovanje.
Po navedbah virov blizu ameriškega vojaškega vrha, ki jih povzema časnik Washington Post, Pentagon razvija podrobno strategijo za namestitev posebnih in konvencionalnih enot na iranskem ozemlju. Visoki uradniki ob tem poudarjajo, da dolgoročni cilj operacije ni obsežna vojaška invazija ali popolna zasedba Irana, temveč zavzetje in nadzor nad strogo določenimi strateškimi točkami, ki so ključne za iransko gospodarstvo in globalen pretok energentov.
Ključen otok
V središču teh načrtov je predvsem otok Hark, ki leži na severu Perzijskega zaliva, približno 30 kilometrov od iranske obale. Predstavlja hrbtenico iranskega energetskega sektorja, saj prek tamkajšnjih terminalov poteka velika večina iranskega izvoza surove nafte.
Obveščevalni podatki kažejo, da zavezniške sile v prvih tednih vojne otoka namerno niso napadale. Ta odločitev naj bi temeljila na strateški oceni Washingtona in Tel Aviva, da bi gospodarski pritisk in zračni napadi lahko hitro privedli do zloma trenutne oblasti v Teheranu, kar bi omogočilo sklenitev novih energetskih sporazumov z morebitno tranzicijsko vlado. Ker se ta scenarij ni uresničil, se je vojaški fokus zdaj preusmeril na neposreden nadzor nad to infrastrukturo in na zavarovanje obalnih območij ob Hormuški ožini, skozi katero poteka petina svetovne trgovine z nafto.
Kljub visoki stopnji pripravljenosti znotraj ameriške vojske pa politična odločitev o začetku ofenzive visi v zraku. Ameriški predsednik Donald Trump za zdaj ni prižgal zelene luči za napotitev kopenskih sil. Zadržanost Bele hiše je v nedavnih izjavah potrdil tudi državni sekretar Marco Rubio, ki je ocenil, da bi lahko Združene države svoje geopolitične in varnostne cilje v Iranu dosegle tudi brez tveganega kopenskega posredovanja.
Prilagajanje strategije
Ne glede na politično previdnost se vojaška kolesja vrtijo. Viri iz Pentagona opozarjajo, da ne gre zgolj za »krizno načrtovanje v zadnjem trenutku«, temveč za premišljeno prilagajanje strategije. ZDA so v zadnjih dneh v regijo že premestile dodatne enote mornariške pehote, v kratkem pa naj bi po poročanju Wall Street Journala na območje Perzijskega zaliva prispelo najmanj 10.000 vojakov. Cilj tega kopičenja sil je zagotoviti predsedniku Trumpu takojšnje in raznolike vojaške opcije, če bi se varnostna situacija drastično poslabšala.
Nekateri mednarodni analitiki menijo, da je odločitev o posredovanju neizogibna. So pa tudi takšni, ki ocenjujejo, da je odločitev o vojaški zasedbi strateško pomembnih delov Irana znotraj ameriškega varnostnega establišmenta že zdavnaj padla, zdaj čakajo samo še na pravi trenutek za izvedbo.