Kitajska nakoplje in tudi predela večino redkih kovin na svetu. Foto: AP
Kako smo zavozili: Tehnologija v EU sloni na redkih rudninah, ki jih kopljejo Kitajci in Rusi
Kitajska danes obvladuje večino svetovne dobavne verige redkih rudnin, saj nadzoruje približno dve tretjini rudarjenja in skoraj celotno predelavo. Evropa je medtem ostala močno odvisna od uvoza. Po podatkih Evropske komisije EU uvaža kar 95 odstotkov redkih rudnih, stopnja recikliranja pa je nižja od enega odstotka. To pomeni, da so ključne tehnologije za zeleni prehod, obrambo in digitalno industrijo neposredno odvisne od zunanjih dobaviteljev, predvsem Kitajske.
20. 01. 2026, 10.13
jk
Redke rudnine ali zemlje so skupina 17 kovinskih elementov z izjemnimi magnetnimi, svetlobnimi in kemičnimi lastnostmi. Čeprav niso povsem redke, so njihova nahajališča omejena in njihova obdelava zapletena. Uporabljajo se v električnih vozilih, vetrnih turbinah, energetskih omrežjih, elektroniki, medicinski opremi, industrijski avtomatizaciji ter obrambnih in vesoljskih tehnologijah. Brez njih sodobna visokotehnološka družba praktično ne more delovati, poroča Euronews.
Od kod uvažamo redke rudnine?
Po najnovejših podatkih je Kitajska največji dobavitelj, saj je EU leta 2024 od tam uvozila okoli 46,3 odstoka vseh redkih zemeljskih elementov. Rusija je bila na drugem mestu z okoli 28,4 odstotka uvoza, Malezija pa je prispevala še približno 19,9 odstotka uvoženih količin. Ti trije dobavitelji skupaj predstavljajo večino uvoza EU-ja redkih rudnin, kar kaže na močno koncentracijo dobavnih virov in visoko odvisnost od le nekaj držav.
Povsem odvisni od uvoza
Evropa je zaostala predvsem zato, ker nikoli ni razvila celovite industrijske verige. Kitajska je redke rudnine in druge surovine v 80. letih prepoznala kot strateško surovino in sistematično vlagala v vse faze proizvodnje, kar je Evropa začela leta 2020. Evropa pa je sčasoma izgubila predelovalne in magnetne zmogljivosti ter postala odvisna od uvoza. Dolgi postopki dovoljenj, razdrobljena zakonodaja, okoljske omejitve in pomanjkanje usklajene industrijske politike so dodatno zavirali razvoj.
Danes EU iz Kitajske uvaža skoraj vse magnete iz redkih rudnih in večino samih elementov. Medtem so ZDA, Avstralija, Japonska, Južna Koreja in Kanada bistveno hitreje okrepile svoje lastne dobavne verige in proizvodne zmogljivosti.
EU je redke rudnine začela obravnavati kot strateške šele leta 2020, Kitajska pa že leta 1980.
Na Grenlandiji so razmeroma velike evropske rezerve redkih zemelj. Foto: Reuters
Kje so največja nahajališča redkih rudnin?
Na svetovni ravni so nahajališča redkih rudnin močno koncentrirana v nekaj državah. Po ocenah ameriške vladne agencije U.S. Geological Survey ima Kitajska daleč največje rezerve, ocenjene na približno 44 milijonov metričnih ton redkih zemelj, kar predstavlja velik del znanih svetovnih zalog.
Kitajski sledijo Brazilija z okoli 21 milijoni ton, Indija z 6,9 milijona ton, Avstralija z 5,7 milijona ton in Rusija z 3,8 milijona ton redkih rudnin.
Za tem vrstnim redom sledijo še Vietnam z okoli 3,5 milijona ton, Združene države Amerike z okoli 1,9 milijona ton ter Grenlandija (Danska) z okoli 1,5 milijona ton rezerv redkih zemeljskih kovin.
Razpršena nabava in reciklaža
Evropska unija skuša položaj popraviti z Aktom o kritičnih surovinah in pobudo RESourceEU, ki naj bi pospešila domače projekte, povečala recikliranje ter zmanjšala odvisnost od ene same države. Cilj je, da bi do leta 2030 del kritičnih surovin pridobivali in predelovali znotraj EU ter več materialov ponovno uporabili. Hkrati EU sklepa strateška partnerstva z državami zunaj Kitajske in razvija nove trgovinske ter varnostne mehanizme.
Kljub temu strokovnjaki opozarjajo, da Evropa do leta 2030 ne bo dosegla samozadostnosti pri redkih rudninah. Tudi ob uspešnih projektih bo lahko pokrila le del svojih potreb, medtem ko bo večina redkih surovin še naprej prihajala iz uvoza. Recikliranje bo po letu 2030 pridobivalo pomen, vendar popolne neodvisnosti Evropa v bližnji prihodnosti ne more pričakovati.
Strokovnjaki opozarjajo, da Evropa do leta 2030 ne bo dosegla samozadostnosti pri redkih kovinah. Foto: iStock
Prihodnost redkih zemeljskih kovin v Evropi bo zato zaznamovana z naraščajočim povpraševanjem, delno domačo proizvodnjo in trajno potrebo po zunanjih dobaviteljih. Čeprav EU pospešuje svoje ukrepe, ostaja vprašanje, ali bo uspela dovolj hitro zmanjšati strateško ranljivost na tem ključnem področju.
Kitajci kralji predelave
Poleg rezerv je pomembna tudi dejanska proizvodnja redkih rudnin oziroma njihovih derivatov. Kitajska je daleč največji proizvajalec z okoli 270.000 tonami letno, medtem ko so druge države, kot so ZDA s 45.000 tonami, Mjanmar z 31.000 tonami in Avstralija s 13.000 tonami bistveno manjši proizvajalci.
Ker večina redkih rudnin ostane nerafinirana ali se po rudarjenju pošilja v Kitajsko za nadaljnjo obdelavo, ostaja globalna veriga močno odvisna od kitajskih zmogljivosti tudi pri predelavi.
