Skoraj točno 55 let po rapalskem sporazumu (12. novembra 1920), ki je tretjino Slovencev pustil na drugi strani meje, sta Italija in Jugoslavija v neki vili do tedaj malo znanega mesteca Osimo, nedaleč od Ancone, 10. novembra 1975 podpisali sporazum, s katerim sta dokončno določili medsebojno mejo. Obe strani sta de iure priznali pred tem de facto veljavno mejo. Popravki so bili manjši, velika pridobitev na slovenski strani je bila za Goriška brda italijanska odobritev ceste pod Sabotinom, ki je to čudovito hribovje neposredno povezala z Novo Gorico preko italijanskega ozemlja.
Sedanjo zahodno mejo Slovenije pa je v bistvu določila že pariška mirovna pogodba februarja 1947, ko je Italija obdržala Gorico, kar je privedlo do gradnje Nove Gorice.
Osimski sporazumi so nastali v duhu helsinške sklepne listine o varnosti in sodelovanju v Evropi, podpisane 1. avgusta 1975, in tako izhajajo iz miroljubnega sožitja med državama. Na slovenskem zunanjem ministrstvu o sporazumih pravijo: »Poleg dokončne ureditve poteka državne meje so bili ključnega pomena in podlaga za urejanje vprašanj obeh narodnih skupnosti – slovenske v Italiji in italijanske v Sloveniji. Dali so pospešek krepitvi gospodarskih stikov in omogočili prve skupne infrastrukturne projekte, ki so prispevali k razvoju obmejnih območij, kulturni izmenjavi ter poglabljanju stikov med ljudmi.«
Veljavnost osimskih sporazumov sta Slovenija in Italija potrdili 31. julija 1992 z izmenjavo not.
Tržaško vprašanje
Pomemben del osimski sporazumov je zlasti dokončna odprava enega glavnih žarišč napetosti v Evropi po drugi svetovni vojni, tržaškega vprašanja. Leta 1953 sta se Jugoslavija in Italija zaradi Trsta in Istre znašli celo na robu vojne. Tedaj so potekale množične demonstracije v Ljubljani z vzkliki: »Ukrasti nam hočejo Trst!« Po Jugoslaviji pa so peli: »Druže Tito, ne daj Trsta grada, nemoj, da slovenski narod strada!«
Že januarja 1947 je varnostni svet ZN namenil tržaškemu vprašanju resolucijo 16, ki je pozvala k ustanovitvi Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) kot neodvisne države, kar je stopilo v veljavo septembra 1947. Trst z zaledjem, ki so ga morali partizani zaradi pritiska zahodnih zaveznikov zapustiti 12. junija 1945, to je po 43 dneh, je bil v STO kot cona A pod upravo britanske in ameriške vojske. Ta je tedaj ocenila, da na 222 kvadratnih kilometrih cone A živi 240.000 Italijanov in 60.000 Slovencev.
Cona B, ki je bila pod nadzorom jugoslovanske vojske, je obsegala ozemlje od Debelega rtiča do Novigrada v pasu 15 kilometrov od obale. Po tedanjih italijanskih virih je na 515 kvadratnih kilometrih cone B živelo 45.000 Italijanov ter 15.000 Slovencev in Hrvatov, v Jugoslaviji pa so trdili, da je bilo razmerje pol pol. Južneje od cone B bi moralo živeti še okoli sto tisoč Italijanov, a je večina po letu 1945 zbežala na sever, predvsem v cono A, ali pa so jih tja izgnale jugoslovanske oblasti.
Sovjetska zveza je v letih 1947 in 1948 zavrnila kar dvanajst predlogov za guvernerja STO, ki so jih predlagali zahodni zavezniki, tako da STO nikoli ni zaživelo kot samostojna država. Zadeva se je zapletla tudi zaradi razdora med Stalinom in Titom. Huda tržaška kriza, ki je dosegla vrhunec leta 1953, se je rešila oktobra 1954, ko so v Londonu predstavniki ZDA, VB, Italije in Jugoslavije podpisali memorandum, ki je odpravil STO, mejo med državama pa de facto postavil med nekdanji coni A in B. Tedaj je na tisoče Italijanov zbežalo iz Pirana, Izole in Kopra, kjer so kmalu zatem začeli graditi veliko pristanišče.
Odpor do sporazuma v Italiji
Italija po letu 1954 še vedno ni hotela priznati sedanje meje, ampak je še naprej govorila o demarkacijski črti ter zahtevala celotno STO zase. Šele z osimskimi sporazumi leta 1975 je mejo de iure priznala.
V Italiji so osimske sporazume, ki so Istro dokončno prepustili Jugoslaviji, ostro napadli predvsem istrski ezuli in sploh vsa desnica, zlasti skrajna. V Trstu, kjer je bilo veliko ezulov, so nasprotniki sporazuma ustanovili desnosredinsko Listo za Trst, ki je leta 1978 zmagala na občinskih volitvah in dobila župana mesta.
