Ena izmed držav, ki se zdijo ugodne za življenje po upokojitvi, je Nemčija. Vendar najnovejša raziskava razkriva drugačno sliko. Leta 2023 je povprečna letna bruto državna pokojnina v Nemčiji znašala 19.138 evrov, kar ne zadostuje za pokritje povprečnih letnih stroškov gospodinjstva za eno osebo nad 60 let, ki znašajo približno 28.663 evrov. Razlika 9500 evrov pomeni, da zakonsko določena pokojnina pokrije le približno dve tretjini življenjskih stroškov, preostanek morajo upokojenci zagotoviti iz prihrankov, zasebnega zavarovanja, s pomočjo družine ali z dodatnim delom.
Nemčija se tako uvršča med "države s primanjkljajem", kjer pokojnina ne zadošča za ohranjanje povprečnega življenjskega standarda.
Za primerjavo: v Sloveniji je povprečna starostna pokojnina lani znašala 901 evro, kar pomeni, da je slovenski upokojenec v lanskem letu prejel povprečno 10.812 evrov.
V Luksemburgu na primer upokojenci v povprečju prejmejo več kot 34.000 evrov, na Danskem in Norveškem pa nekaj čez 30.000 evrov. Na dnu lestvice so države, kot sta Srbija in Bolgarija, z letnimi pokojninami od 4000 in 5500 evrov, vendar ti zneski ne odražajo realne kupne moči, ki je v teh državah zaradi nižjih življenjskih stroškov pogosto ugodnejša.
Le v štirih državah pokojnina pokrije stroške življenja
Eden ključnih dejavnikov, ki pritiskajo tudi na slovenske upokojence, so stroški bivanja. Mnogi namreč nimajo lastniškega stanovanja in jim tako velik del stroškov predstavlja najemnina. V večini evropskih držav je delež lastništva bistveno višji; v Luksemburgu znaša čez 70 odstotkov, na Norveškem celo več kot 80 odstotkov, podobno visoke stopnje pa beležijo tudi v Romuniji, na Poljskem in v Španiji.
Zanimivo je, da le v štirih od 30 raziskanih držav povprečna državna pokojnina presega izdatke starejših. Te države so Romunija, Češka, Poljska in Španija, kjer zakonska pokojnina statistično gledano v celoti pokrije vsakodnevne potrebe. V državah, kot je Norveška, pa se revščini med starejšimi izogibajo z velikodušnimi minimalnimi pokojninami in sistemom, kjer država zagotavlja osnovo, življenjski standard pa se dopolnjuje s poklicnimi pokojninskimi načrti.
