Neil Armstrong ima v zgodovini posebno mesto: pred štiridesetimi leti je prvi stopil na površino edinega Zemljinega naravnega satelita. Kar je Armstrong začel, je Cernan končal: doletela ga je čast, da se kot dvanajsti in zadnji astronavt, ki je hodil po Luni, od nje poslovi. Potem ko se je njegov Apollo 17 odpravil domov, na Luni ni bilo nobenega obiska z Zemlje več.
Cernan v telefonskem pogovoru iz Houstona za Dnevnik razlaga, zakaj si ni predstavljal, da bo ostal tako dolgo znan kot zadnji človek na Luni, in zakaj bi se morali ljudje po njegovem mnenju tja vrniti že pred leti. Pojasnjuje tudi, zakaj se na vprašanja o teorijah zarot, ki pravijo, da pristanka na Luni sploh ni bilo, ne razburja več. In opisuje, kakšen je občutek, ko stojiš na nebesnem telesu - pa to ni Zemlja.
Pred štiridesetimi leti je prvi človek pristal na Luni, vi pa ste bili tam tri leta kasneje kot dvanajsti astronavt, ki se je od nje tudi poslovil. Tam ste pustili spominsko ploščo z napisom "Tu je človek decembra 1972 končal svoje prvo raziskovanje Lune". Sedemintrideset let kasneje še vedno ostajate mož z vzdevkom Zadnji človek na Luni.
Odkrito povedano sem razočaran. Mislil sem, da se bomo vrnili na Luno pred mnogimi leti. Upal sem, da se bomo vrnili. In še vedno mislim, da se bomo. Morda ne tako kmalu, a gremo v to smer in ta smer je prava.
Zakaj se je pomembno vrniti?
Ko pogledam nazaj, si pogosto rečem: nisem prepričan, da je človeštvo v celoti zares dojelo in da dovolj ceni dejstvo, da nam je uspelo zapustiti ta planet in da lahko še enemu nebesnemu telesu v tem vesolju rečemo dom. Morda še petdeset, sto let ne bomo razumeli, kaj to zares pomeni. Kako dolgo je trajalo, da smo razumeli pomen Kolumbovega potovanja? Gotovo najmanj sto let, preden smo doumeli pomen odkritja novega sveta. Da smo bili sposobni iti na Luno, odkriti nov svet v vesolju, da smo razvili zmogljivosti in da smo se odločili, da gremo tja, je zame fenomenalna zapuščina človeštva. To so bili prvi koraki iz zibelke. Začeli smo hoditi po dnevni sobi. Dokazali smo, da zmoremo.
Mislim pa, da gre le za vmesni korak v raziskovanju, kaj smo, od kod smo prišli, kako se je naš planet razvijal. Zdaj imamo priložnost ne le, da gremo na Luno, ampak na resnično drug planet, na Mars. Morda takrat ne bom več živ, a to se bo zgodilo. Ljudje smo izredno radovedni in iskali bomo odgovore. V tem je bistvo potovanja v vesolje. V vašem prenosnem telefonu je več tehnologije, kot je je bilo v vsem vesoljskem plovilu, ki me je poneslo na Luno. Tehnologija zelo hitro zastari. Toda duhovna in filozofska vprašanja ostajajo večna. Ko sem se vrnil z Lune, so me ljudje spraševali: Kakšna je videti Zemlja? Kako ste se počutili? Ste bili bližje Bogu? Ko bomo šli na Mars, bodo glavna vprašanja še vedno enaka.
Kako je bilo torej na Luni?
Fantastična izkušnja. Prvič so noge na nečem trdnem, česar se lahko dotakneš, pa to ni Zemlja. In seveda je gravitacija le za šestino Zemljine, kar je čudovito. Neverjetno lahko je hoditi naokoli ali skakati. Če prav pomislim, si želim, da bi imeli takšno gravitacijo na Zemlji. Seveda je bilo na Luni ogromno dela, domov smo skušali prinesti kar se da zajetno kopico podatkov. A poleg tega skušaš dojeti tudi razsežnosti tega, da si na drugem nebesnem telesu, visoko gori na nebu pa gledaš Zemljo. Tam je realnost, tam sta tvoja preteklost in prihodnost, tam je vse tvoje življenje, družina, vse, kar poznaš. In nenadoma je Zemlja le velikanska čudovita raznobarvna krogla, ki ti visi nad glavo. To je krasna fizična in duhovna izkušnja.
Sama odločitev za pot na Luno pa je bila predvsem politična. Vi ste sodelovali tako pri projektu Gemini kot pri Apollu. Koliko ste astronavti in vsi v vesoljskem programu čutili pritisk, da morate priti na Luno pred Sovjeti?
Ne vem, ali je bil pritisk, zagotovo pa je bila ogromna tekmovalnost. Osebno sicer ocenjujem, da je bil John Kennedy vizionar, sanjač in da je bil politično navdihnjen. Da je torej na njegovo odločitev za pot na Luno vplivalo vse troje. Z odločitvijo, da gremo na Luno, je Američane namreč prosil, da storimo nekaj, kar se je vsem zdelo nemogoče. Alan Shepard je bil tedaj edini Američan, ki je bil sploh kdaj v vesolju, potem pa predsednik nenadoma reče: prav, zdaj gremo na Luno! Tega ni rekel izrecno, a je bilo med vrsticami vendar jasno, da želimo priti tja pred Sovjetsko zvezo. Dvojni izziv torej: prvič, da to storimo, in drugič, da to storimo prvi. Seveda smo zato čutili ogromno tekmovalnost.
Ko smo enkrat začeli delati, smo začeli verjeti, da je podvig mogoč. Potem pa se je pojavilo vprašanje, kako hitro to lahko storimo. Ni trajalo dolgo, da smo ugotovili, da imajo Sovjeti težave in da jim verjetno ne bo uspelo. Še vedno pa smo želeli varno priti na Luno pred koncem desetletja (pred koncem 60. let, op.p.) in se tudi varno vrniti nazaj. Pritisk, ki ste ga omenili, je bilo zato čutiti v smislu, da nam je moralo uspeti.
Je to botrovalo nevarnosti? Kateri trenutek je bil najbolj negotov med vašimi vesoljskimi poleti?
Letel sem z odpravami Gemini 9, Apollo 10 in Apollo 17. Ko si na Luni, je to poseben trenutek, ker imaš le eno možnost, da se vrneš domov. Posrka te gravitacija drugega planeta in izpostaviš se nevarnosti. Obstajala je namreč možnost, da bi ostali tam. Recimo, da motor ne bi deloval... Toda o tem takrat nisem razmišljal in vse je delovalo, kot je moralo. Drugače pa je bilo na poletu Gemini 9. Bil sem drugi Američan v zgodovini, ki je opravil sprehod po vesolju. Takrat, leta 1966, verjetno nismo bili tako zelo pametni glede tega, kaj počnemo, kot bi morali biti. In v tistih dobrih dveh urah, kolikor sem hodil po vesolju, sem naletel na kopico težav in ni veliko manjkalo, da bi me stale življenje. Danes vesoljske sprehode na vesoljski postaji seveda opravljajo rutinirano. In mislim, da je občutek domačnosti tam še vedno nekoliko večji kot na Luni. Če odštejemo nesrečo vesoljskega taksija Kolumbija, je v Zemljini orbiti neki občutek lagodja, da si še vedno blizu doma in da se lahko vrneš.
Z odločitvijo za program vesoljskih taksijev (space shuttlov), ki ste jih omenili, so se Združene države odrekle človeškim poletom na Luno. Je bila to torej napaka?
Vesoljski taksi je zelo sofisticirana letalna naprava, ki počne zelo raznolike reči. Na žalost pa nikamor ne gre. Omejen je na Zemljino orbito in nas ne more ponesti nikamor drugam. S tem programom smo prenehali raziskovati vesolje, začeli smo ga izkoriščati. S tem ni nič narobe, toda izkoriščanje vesolja z vesoljsko postajo, v njenih laboratorijih, ljudi ne vznemirja preveč. Gre pač za izvajanje znanosti v vesolju. Ko raziskuješ vesolje, kot smo ga s potjo na Luno, pa to ljudi vznemiri.
Odločitev za space shuttle je bila dobra do neke mere. Toda ker je ta program ostal edini, s katerim lahko v vesolje ponesemo človeka, hkrati pa je omejen in smo zato z njim odrezali vse drugo človeško raziskovanje vesolja, se mi odločitev, če pogledam nazaj, ne zdi prava. Mnogo raje bi videl, da bi se prej vrnili na Luno. Nekoč sem tudi ocenjeval, da bomo na Mars prišli ob prelomu tisočletja, in ta urnik je zdaj zavlečen. Čeprav sem še vedno prepričan, da se bomo tja odpravili.
Teorije zarot vedno fascinirajo ljudi in ena od njih seveda pravi, da nihče ni bil na Luni in da je projekt ponarejen. Kako odgovarjate skeptikom?
Oh, mnogokrat so me to vprašali in nekoč sem se zaradi tega razburjal. Poskušal sem stvari pojasnjevati, zdaj pa se tega ne grem več. Iz več razlogov. Tistih mojih korakov na Luni mi ne more vzeti nihče, ne glede na to, kaj verjame. Če želijo dokaz, se lahko odpravijo na Luno in se prepričajo na lastne oči. Zastava, ki sem jo nesel s seboj, je tam, prav tako v pesek zapisane začetnice moje hčere. Drugi razlog je ta, da resnica po mojem ne potrebuje prav nobene obrambe. In z resnico sem pomirjen. Šli smo na Luno, hodili smo po njej in z nje poklicali domov. Nekateri bodo sicer vedno verjeli v zarote o prav vsaki stvari. In edino, kar jim lahko rečem, je: če verjamete vanje, ste dovolili, da je šla mimo vas ena največjih avantur v zgodovini človeštva. Lahko bi uživali in bili del velikanskega dosežka, ko je človeštvo zapustilo naš planet.
Mnogo ljudi mi še vedno pove, kako so takrat, ko so bili mladi, špricali pouk, da so lahko v živo spremljali pristanek na Luni. Povedo mi, kako jih je dogajanje vznemirjalo, kako čudovito je bilo, in vse hočejo vedeti o tem, kako je bilo tam zgoraj. Kdor pa ne verjame, me tega ne sprašuje in me to tudi prav nič ne moti.
Morda se bo to kmalu spremenilo, a za zdaj ostajajo človeški poleti na Luno zgodovina. Kam v njej po vašem sodijo? Na vrh?
Ne vem, kako daleč nazaj lahko gremo s primerjavami. Tu na Zemlji imamo kopico fenomenalnih stvari. Recimo piramide. Ali dosežke številnih pomorščakov, ki so se čez oceane odpravili v neznano, ne vedoč, da Zemlja ni ploščata. To so bile izjemne avanture. Je pa pot na Luno res drugačna iz enega razloga: vse druge dosežke smo naredili tukaj, na Zemlji, na tem našem planetu. S potjo na Luno pa smo ta planet zapustili. Premagali smo njegovo gravitacijo, ki nas je držala tisoče let, in osvojili drugo nebesno telo, ki smo se ga odločili poimenovati Luna. Zato je po mojem mogoče reči, da je bil pristanek na Luni največja tehnološka, filozofska in duhovna avantura človeštva in da bo tako ostalo še nekaj časa.
