Kar 21 ur so trajala pogajanja v Islamabadu, od sobote dopoldne do nedelje zjutraj. A kot je dejal voditelj ameriške delegacije in podpredsednik ZDA J. D. Vance, do dogovora o koncu vojne ni prišlo. Iranska stran naj bi zavrnila ameriški pogoj za trajno premirje. Kaj naj bi to pomenilo, Vance ni natančneje pojasnil. Govornik iranskega zunanjega ministrstva Esmail Bagai je po koncu pogajanj v nedeljo zjutraj dejal, da je bilo vzdušje polno nezaupanja in sumničenj. Dodal je: »Na takšnem srečanju pa seveda ni mogoče priti do sporazuma.«
Visoka raven obeh delegacij
Mnoge je presenetilo, da sta delegaciji sedeli v isti sobi in da Pakistancem ni bilo treba posredovati iz ene sobe v drugo. Poleg telefonskega pogovora Baracka Obame z iranskim predsednikom Hasanom Rohanijem leta 2013 in srečanja Obamovega zunanjega ministra Johna Kerryja leta 2015 z iranskim kolegom Javadom Zarifom gre za edine neposredne pogovore med ZDA in Iranom na visoki ravni po islamski revoluciji leta 1979, ki je bila tudi protiameriška. S podpredsednikom J. D. Vanceom, posebnim odposlancem Stevom Witkoffom in Trumpovim zetom Jaredom Kushnerjem sta se neposredno pogajala vplivni predsednik iranskega parlamenta Mohamed Bager Galibaf in zunanji minister Abas Aragči, ki sta vodila 70-člansko delegacijo. Zelo visoka raven obeh delegacij kaže, da so v Washingtonu in Teheranu te pogovore vzeli zelo resno.
Nihče iz obeh delegacij pa ni v nedeljo zjutraj natančneje pojasnil, zakaj pogajanja niso bila uspešna. Morda je bil najbližje odgovoru Vance, ko je obžaloval, ker Iranci niso hoteli dati trdnih obljub, da se odpovedujejo jedrski oborožitvi, kar je, kot je poudaril, glavna zahteva predsednika Donalda Trumpa že od začetka vojne.
Trump povsem zaprl ožino!
Vance pa ni omenjal Hormuške ožine, strateško pomembne za oskrbo svetovnega trga z nafto, ki je od začetka vojne dejansko zaprta, kar maje svetovno gospodarstvo. V Pakistanu, ki je gostil pogajanja, so se na primer cene bencina marca zvišale za dvakrat. Marsikje po svetu pa bencina sploh ni mogoče dobiti. Iran je neuspeh sedanjih pogajanj pripisal »nerazumnim ameriškim zahtevam«. Po 40 dneh vojne Američani, prepričani o svoji »vojaški zmagi«, menijo, da se je Iran predal in da so do njega še preveč spravljivi. Toda Iran ima – ob vojaški šibkosti ter velikanskih izgubah v materialu in po likvidaciji velike večine svojih voditeljev – vzvod, ki mu omogoča, da nastopa s pozicije sile: onemogoča lahko plovbo skozi Hormuško ožino. Trump zdaj rešitev išče v njeni popolni blokadi s pomočjo vojaških ladij, tako da tudi Iran ne bi mogel več izvažati nafte. »Takoj se začenja blokada vseh ladij, ki nameravajo pluti skozi Hormuško ožino,« je v nedeljo Trump sporočil na svojem družabnem omrežju truth social. A to bo zaostrilo ne le svetovno naftno in gospodarsko krizo, ampak tudi napetosti z Iranom. V Teheranu so v nedeljo že zagrozili, da bodo napadli vsako vojaško ladjo, ki bi se brez njihovega dovoljenja približala Hormuški ožini. Trump pa znova grozi z napadi »na vso njihovo energetsko infrastrukturo, tovarne, elektrarne«.
Poziv k spoštovanju premirja
Pakistan, ki je imel v pogajanjih vlogo posrednika (za njim naj bi stala Kitajska), poziva obe strani, naj spoštujeta premirje dveh tednov, ki se je začelo v sredo. A nihče iz ameriške in iranske delegacije ni povedal, ali se bo premirje, prvo po začetku ameriško-izraelskih napadov na Iran 28. februarja, res nadaljevalo. Prav tako ni jasno, ali se bodo pogajanja morda nadaljevala.
»Vračamo se v ZDA, ne da bi dosegli sporazum,« je še dejal Vance v nedeljo zjutraj. »Mislim, da je to slaba novica predvsem za Iran, ne toliko za ZDA,« je dodal. V resnici bi se tudi Trumpove ZDA morale bati nadaljevanja vojne, saj bi vse višja cena bencina lahko vodila do hudega poraza republikancev na jesenskih delnih kongresnih volitvah, tako da bi Trumpu zadnji dve leti mandata demokratski spodnji dom in senat onemogočila vladanje. x
