Diplomati že vse od začetka ameriško-izraelskega konflikta z Iranom izpostavljajo, kako zapletena znajo biti pogajanja s Teheranom. Tradicionalno gre za režim, ki se najraje pogaja daleč od oči javnosti, prek posrednikov in brez javnega razkrivanja poteka razprav. Verjetno gre za enega najmanj ugodnih pogajalskih partnerjev za Belo hišo v času Donalda Trumpa, ki rad vsak napredek obesi na veliki zvon. Hkrati realnost pogosto nekoliko olepša in izide v izjavah za javnost interpretira sebi v prid. Zato trenutno stanje pogajanj med ZDA in Iranom ne preseneča, čeprav je še konec tedna prevladoval optimizem.
Po sedmih tednih konflikta so se minuli konec tedna namreč okrepila pričakovanja o dogovoru med Washingtonom in Teheranom. Obe pogajalski skupini sta ob pomoči Pakistana v vlogi posrednika, daleč od oči javnosti, poskušali najti rešitev, sprejemljivo za obe strani. Nato je na prizorišče stopil Trump. Z javnimi nastopi in objavami na družbenih omrežjih je razkrival podrobnosti pogajanj, čeprav so njegovi sodelavci pred tem zagotavljali, da tega ne bo storil. V ameriški javnosti je ustvaril vtis, da je dogovor tik pred sklenitvijo. V Iranu so se odzvali drugače – Trumpove trditve so hitro zanikali in hkrati izrazili izgubo zaupanja v pogajalski proces.
Problematične so bile zlasti Trumpove izjave, da je Teheran privolil v ključne ameriške zahteve, vključno s predajo obogatenega urana in celo »neomejeno« zamrznitvijo jedrskega programa. Viri blizu pogajanjem so medtem za CNN povedali, da o teh vprašanjih soglasje sploh še ni bilo doseženo.
Trenja v Teheranu
Iranska stran je Trumpove izjave razumela kot poskus pritiska in ustvarjanja vtisa šibkosti, kar je za Teheran politično nesprejemljivo – zlasti možnost, da bi delovali šibko. Ob tem je Teheran morda precenil pomen Trumpovih besed. Ameriški analitiki že ves drugi Trumpov mandat opozarjajo, da njegova administracija pogosto deluje z namenom ugajanja njegovemu egu. Znano je tudi, da so mu med vojno z Iranom prikazovali predvsem uspehe ameriške vojske. Možno je, da so mu olepšali tudi potek pogajanj, predsednik pa se je nato, navdušen nad informacijami, odločil te deliti z javnostjo.
Težave so tudi na drugi strani pogajanj. Po smrti ajatole Alija Hameneja se vodstvo Irana domnevno še ni povsem poenotilo. Obstajajo sumi o razkolu med Revolucionarno gardo in civilnimi političnimi strukturami, ki jim pripadata glavna pogajalca Mohamad Bager Galibaf, predsednik parlamenta, in zunanji minister Abas Aragči. Pojavljajo se celo vprašanja, kdo na iranski strani sploh lahko potrdi morebiten dogovor.
Obamov dogovor je trn v Trumpovi peti
Napetosti so se dodatno povečale v nedeljo, ko je ameriška mornarica v Omanskem zalivu zasegla iransko ladjo, ki je poskušala prebiti pomorsko blokado. Iranski uradniki so bili v ponedeljek sicer nekoliko bolj odprti za nadaljnje pogovore, vendar obrisi morebitnega sporazuma ostajajo nejasni.
ZDA vztrajajo pri popolni ustavitvi bogatenja urana in predaji obstoječih zalog, Iran pa zahteva odpravo sankcij in ohranitev strateškega vpliva v Hormuški ožini. Predlogi se močno razlikujejo: od ameriškega predloga 20-letne prepovedi bogatenja urana do iranskih protipredlogov, ki vključujejo krajše omejitve ali postopno sproščanje nadzora. Ena od možnosti vključuje tudi odmrznitev približno 20 milijard dolarjev iranskih sredstev v zameno za popuščanje pri jedrskem vprašanju.
Za Trumpa je ključno, da morebitni sporazum ne bi spominjal na jedrski dogovor iz časa Baracka Obame, ki ga je leta 2018 enostransko razveljavil in ga še danes označuje za slabega. Kljub temu pritiski naraščajo – vojna postaja vse bolj nepriljubljena v ameriški javnosti, zlasti zaradi vpliva na gospodarstvo in cene energentov.
Ob izteku premirja ostaja odprto ključno vprašanje: ali bo Washington sprejel nepopoln dogovor ali pa se bo odločil za zaostritev konflikta. Trump sicer trdi, da ni pod pritiskom, vendar njegova dejanja kažejo na intenzivno iskanje rešitve. Pogajalci upajo vsaj na okvirni dogovor, ki bi omogočil nadaljnje pogovore, tveganje za nov izbruh konflikta pa ostaja veliko.